Supreme Court dismisses appeal for not raising a significant legal issue under administrative procedure law.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Opredelitev spornega pravnega vprašanja na načelni ravni, ki zahteva le načelne oziroma splošne odgovore, ki v pravni teoriji in praksi niso sporni in neposredno ne vplivajo na odločitev v obravnavani zadevi, glede na primerno uporabo določbe četrtega odstavka 367.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni mogoče šteti za pomembno pravno vprašanje po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočno sodbo sta tožnika po odvetnici dne 15. 6. 2007 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujeta z razlogi po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navajata, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer, kakšni morajo biti po vsebini podzakonski predpisi, ki urejajo legalizacijo nedovoljenih gradenj, da je zagotovljeno enakopravno obravnavanje državljanov, in na vprašanje, kako je treba v konkretnem primeru upoštevati načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena URS in načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS; in da ima odločitev, ki se izpodbija, zelo hude posledice, ker je od vprašanja legalizacije gradnje odvisna tudi odločitev o odstranitvi objekta.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki se izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 2. 2006, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Radovljica z dne 29. 9. 2005. S to odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo že zgrajenega objekta na zemljišču s parc. št. 15 k.o. ..., ker njegova legalizacija glede na določbe 4. člena Uredbe o prostorsko ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bohinj (Ur. l. RS, št. 119/2002) ni možna.

4. Po drugem odstavku 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1(Ur. l. RS, št. 105/2006) je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up- 1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede tega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Pomembno pravno vprašanje je treba po dikciji ZUS-1 presojati glede na vsebino obravnavane zadeve. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pa mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje, pravno pravilo, ki je bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Navedenega standarda pa revidenta z navedbami, s katerimi utemeljujeta dovoljenost revizije, nista izpolnila. Sporno pravno vprašanje sta opredelila le na načelni ravni, kar zahteva le načelne oziroma splošne odgovore, ki pa v teoriji in praksi niso sporni, poleg tega pa odgovori na ta vprašanja nimajo neposrednega vpliva na odločitev v tej zadevi. Tako izpostavljenih načelnih vprašanj pa glede na ustaljeno upravnosodno prakso in ob primerni uporabi določbe četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB-3 in 45/2008) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tudi ni mogoče šteti za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojem sklepu X Ips 551/2007. Glede na navedeno revidenta nista izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8. Revidenta uveljavljata tudi dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Teh pa revidenta nista izkazala z navedbo, da je od legalizacije gradnje v končni posledici lahko odvisna tudi odločitev o odstranitvi objekta. Revdienta bi namreč morala, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, navesti, kakšne konkretne posledice ima zanju izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanju zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Ker revidenta tega nista storila, odločitev o rušitvi objekta pa ni predmet tega upravnega spora, zato tudi morebitna rušitev ni posledica odločitve, ki se v tem upravnem sporu izpodbija, pogojev za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izkazala.

9. Ker revidenta nista izkazala zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

10. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.