Appeal dismissed; denationalized property returned to A.A. Union per ZDen despite Sport Law conflict.

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

2. Tožeča stranka mora povrniti stranki z interesom stroške odgovora na

pritožbo v znesku 341,50 EUR, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

[JEDRO]

Podlaga za odločanje v tej zadevi so določbe ZDen, po katerih se podržavljeno premoženje praviloma vrača v naravi (2. člen). Pri tem je zavezanec tisti, v čigar premoženju se podržavljeno premoženje nahaja (prvi odstavek 51. člena ZDen), to pa je v tem primeru A.A. zveza, ki je v zemljiški knjigi vknjižena kot imetnik pravice uporabe spornega zemljišča in vračanju v naravi ves čas postopka in tudi sedaj ne nasprotuje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59.člena ZUS -1 zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 8.5.2006, s katero je odločila, da se odločba Upravne enote Celje z dne 28.12.2005, v 2. točki izreka v delu, kjer kot zavezano stranko za izročitev nepremičnin določa Mestno občino, odpravi, in se v tem delu nadomesti, da je zavezana stranka za vračilo nepremičnin A.A. zveza (1. točka izreka). Ustrezno je spremenila tudi 3. točko izreka navedene odločbe tako, da se glasi: „A.A. zveza je dolžna izročiti nepremičnine iz 1. točke izreka te odločbe v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer“ (točka 2 izreka), v ostalem pa je pritožbo zavrnila in odločbo prve stopnje pustila v veljavi.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo, da med strankama ni spora o tem, da so nepremičnine, ki so predmet vračanja (parcela 100/1, 200/2 in 300/3, vpisane v vl. št. ... k.o. ...), športni objekti, ki so v letu 1958 po podržavljenju postali družbena lastnina. Imetnica pravice uporabe spornih objektov je po pogodbi z dne 24.8.1998 postala B.B. organizacija, kot pravna prednica A.A. zveze. Sporno pa je ali je zavezanka za vračilo teh nepremičnin določena pravilno. A.A. zveza je v postopku denacionalizacije sodelovala kot stranka in ni nasprotovala vrnitvi spornih nepremičnin v naravi ter tako ni podana ovira za to obliko vračanja po ZDen. Tožena stranka je pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila določbe ZDen. Na ugotovljeni premoženjski status nepremičnin po presoji sodišča prve stopnje ne more vplivati kasnejša določba 64. člena Zakona o športu, ki je določal lastninjenje športnih objektov. Tožbeni ugovor, da je pomembno premoženjsko stanje zavezanca za vrnitev stvari, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen, ker ne more vplivati na odločitev v denacionalizacijskem postopku.

Tožeča stranka v pritožbi in uveljavlja vse pritožbene razloge po ZUS ter predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe in odpravo odločbe tožene stranke s potrditvijo odločbe Upravne enote Celje.

Presoja sodišča prve stopnje, da Zakon o športu nima vpliva v tej denacionalizacijski zadevi, je napačna. Pomeni namreč, da bi bili vsi športni objekti, za katere je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, vrnjeni upravičencem, in lokalna skupnost za nobenega od njih ne bi mogla sprejeti sklepa o določitvi objekta občinskega pomena in v posledici tega tudi ne bi mogla uveljavljati ugovorov nemožnosti vračila. Mestna občina je skladno z določbo 64. člena Zakona o športu zakonito in legitimno določila objekt občinskega pomena in je s tem, ko je sodišče zanemarilo vpliv tega zakona v postopku denacionalizacije, napačno uporabilo materialni predpis, in je s tako navedbo prišlo samo s seboj v nasprotje s stališčem v sodbi U 1700/2004. Sklicuje se na odločitev in razloge iz odločbe prvostopnega upravnega organa, ki je določil občino kot zavezanko za vračilo. Niti tožena stranka niti sodišče v izpodbijani sodbi nista obrazložila, zakaj citirani sklep Mestne občine objavljen v Uradnem listu 28/99 ne velja in zakaj velja stanje pred sprejemom Zakona o športu, zato je sodišče bistveno kršilo pravila postopka.

Stranka z interesom, Mestna občina, v odgovor na tožbo prereka pritožbene trditve in pritrjuje odločitvi, da je samo A.A. zveza lahko zavezanka za vračilo premoženja v tej denacionalizacijski zadevi. Mestna občina ni bila imetnik uporabe teh nepremičnin niti v času uveljavitve ZDen niti v času vračanja teh nepremičnin denacionalizacijskemu upravičencu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da Zakona o športu ni mogoče uporabiti kot zakonite podlage za odločanje v tej zadevi. Tožeča stranka je vztrajala pri vračilu podržavljenega premoženja v naravi in to v last in posest prav od stranke z interesom, ta pa ji teh nepremičnin seveda ne bi mogla vrniti, če bi jih lastninila po Zakonu o športu in na njih pridobila lastninsko pravico. Sklep Mestne občine, objavljen v Uradnem listu RS, št. ..., je bil kasneje razveljavljen prav glede nepremičnin, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka, zato da z vračilom teh nepremičnin v naravi, ne bi bilo težav oziroma zadržkov. Očitki, da ni podlage, da je zavezanka v postopku vračanja premoženja A.A. zveza, je neutemeljen. Ta zveza je imetnik pravice uporabe nepremičnin v družbeni lastnini in očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ni utemeljen. Tožeča stranka je v celoti uspela v postopku denacionalizacije in njenemu pravnemu predniku so bile vrnjene nepremičnine, ki so predmet zahtevka. Zato je vprašljivo tudi, ali ima sploh pravni interes, da zoper ugodno odločitev vlaga pravna sredstva. Predlaga povračilo stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, kakor tudi do tožbenih trditev in je sodbo prepričljivo obrazložilo. Zato je očitek bistvene kršitve postopka neutemeljen.

Odločilno dejstvo v tej zadevi je, da je imela v času odločitve upravnega organa prve in druge stopnje v zemljiški knjigi na premoženju, ki je predmet vračanja, pravico uporabe B.B. organizacij, ki je pravna prednica A.A. zveze. Očitek pritožbe, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje napačno uporabila materialno pravo, ker sta svojo odločitev oprla zgolj na določbe ZDen, ne pa tudi na določbo 64. člena Zakona o športu, ni utemeljen. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je v postopku denacionalizacije sodelovala tudi stranka z interesom Mestna občina, ki jo je predlagatelj zahteve za denacionalizacijo vključil v postopek po tem, ko je sprejela Sklep o določitvi javnih športnih objektov občinskega pomena v Občini (Uradni list RS, št. 28/99 z dne 30.3.1999) in so bile v tem sklepu navedene tudi nepremičnine, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka. Med postopkom pa je zavezana stranka zaradi določbe 88. člena ZDen, s Sklepom o spremembi Sklepa (Uradni list RS, št. 31/03 z dne 12. marca 2003) izvzela te nepremičnine in sklenila, da so športni objekti Rekreacijskega centra (v okvir katerega spadajo tudi obravnavane nepremičnine), javni športni objekti občinskega pomena v lasti A.A. zveze kot pravnega naslednika B.B. organizacij - imetnika uporabe navedenih nepremičnin. Oba sklepa sta po svoji pravni naravi posamična akta, ki sta izdana v obliki predpisa, vendar urejata posamična razmerja. Presoja zakonitosti takih aktov pa je možna v upravnem sporu na podlagi 4. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu. Ta spor pa ni bil sprožen, zato tema aktoma ni mogoče odrekati veljavnosti.

Vrhovno sodišče zato ne presoja zakonitosti določbe Sklepa o spremembi sklepa, da so obravnavane nepremičnine last A.A. zveze, temveč uporabi svojo pravico, da podzakonskega predpisa to je Sklepa o spremembi sklepa, za katerega meni, da ni zakonit, pri svojem odločanju ne uporabi. Po določbi 125. člena Ustave RS namreč sodniki sodijo po ustavi in zakonu. Samo v primeru, če meni, za zakon ni v skladu z ustavo, mora sojenje prekiniti in začeti pred ustavnim sodiščem postopek za presojo skladnosti zakona z ustavo (156. člen URS). Tudi sicer je A.A. zveza v denacionalizacijskem postopku soglašala z vračilom teh nepremičnin v naravi. Poleg tega pa je v zemljiški knjigi bila ob odločanju upravnih organov o vračanju teh nepremičnin kot imetnica pravice uporabe in ne kot lastnica vpisana pravna prednica A.A. zveze.

Glede na navedeno torej za odločanje v tej zadevi niso pomembne določbe Sklepa oziroma Sklepa o spremembi sklepa, temveč določbe ZDen, po katerih se podržavljeno premoženje praviloma vrača v naravi (2. člen). Pri tem je zavezanec tisti, v čigar premoženju se podržavljeno premoženje nahaja (prvi odstavek 51. člena ZDen), to pa je v tem primeru A.A. zveza, ki vračanju v naravi ves čas postopka in tudi sedaj ne nasprotuje.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo ( 76. člen ZUS-1).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela mora povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 341,50 EUR (620 točk vključno z 20% DDV). Stroški so odmerjeni po odvetniški tarifi, izrek o stroških pa temelji na določbi prvega odstavka 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165.člena ZPP.