Supreme Court quashes lower court verdict for applying outdated law instead of newer, milder legislation.

Ker v izreku opisano ravnanje v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje ni bilo več določeno kot prekršek, je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo zagrešilo kršitev po 1. točki 156. člena ZP-1.

[OBRAZLOŽITEV]

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi z odločbo prekrškovnega organa spremeni tako, da se postopek zoper storilca T.A. zaradi prekrška po četrtem odstavku 76. člena Zakona o zasebnem varovanju ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve (v nadaljevanju prekrškovni organ) je dne 17.6.2006 storilcu T.A. izdal odločbo o prekršku zaradi prekrška po četrtem odstavku 76. člena Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV) ter mu izrekel globo v višini 100.000 SIT. Okrajno sodišče v Ljubljani je dne 28.1.2009 izdalo sodbo, s katero je zahtevo storilčevega zagovornika za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z četrtim odstavkom 76. člena ZZasV, saj je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-A) prekršek po četrtem odstavku 76. člena ZZasV dekriminiran. Storilec je prekršek storil s tem, ko je dne 29.1.2006 opravljal naloge zasebnega varovanja kot varnostnik, čeprav ni izpolnjeval pogojev za opravljanje poklica zasebnega varnostnika po 20. členu ZZasV. V času izdaje izpodbijane sodbe z dne 28.1.2009 je že veljala novela ZZasV-A, uveljavljena dne 10.11.2007, po kateri opisano ravnanje ni več inkriminirano kot prekršek, zato bi jo sodišče glede na drugi odstavek 2. člena ZP-1 moralo uporabiti kot kasnejši predpis, ki je za storilca milejši. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper storilca ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku poslalo storilcu, ki je v vlogi z dne 3.11.2009 izrazil strinjanje z zahtevo.

B. 4. T.A. je bil z izpodbijano sodbo spoznan za odgovornega storitve prekrška po četrtem odstavka 76. člena ZZasV (Uradni list RS, št. 126/2003), to je neizpolnjevanja pogojev za opravljanje poklica zasebnega varnostnika po 20. členu ZZasV.

5. Vrhovni državni tožilec v zvezi s tem pravilno opozarja, da je dne 10.11.2007, to je pred izdajo izpodbijane sodbe z dne 28.1.2009, začela veljati novela ZZasV-A (Uradni list RS, št. 102/2007 z dne 9.11.2007), v skladu s katero je bila določba četrtega odstavka 76. člena črtana. V tem pogledu se za očitano dejanje ne kaznuje več oseba, ki varovanje konkretno izvaja, čeprav pri tem ne izpolnjuje pogojev, ampak le pravna oseba, podjetnik posameznik ali fizična oseba, ki opravlja zasebno varovanje z osebami, ki ne izpolnjujejo pogojev za opravljanje zasebnega varovanja (4. točka prvega odstavka 75. člena v zvezi s petim odstavkom 18. člena).

6. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 se v primeru, če se po storitvi prekrška spremenijo materialnopravne določbe ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo zgoraj opisanih sprememb zakona. Ob upoštevanju, da se v obravnavanem primeru storilcu očita neizpolnjevanja pogojev za opravljanje poklica zasebnega varnostnika po 20. členu ZZasV, je zato pravilno stališče zahteve, da so spremembe po noveli ZZasV-A zanj milejše, saj v izreku opisano ravnanje v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje ni bilo več določeno kot prekršek. Glede na navedeno je bila v obravnavani zadevi storjena kršitev materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1.

7. Po ugotovitvi, da je bil na opisani način prekršen drugi odstavek 2. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavka 76. člena ZZasV, je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo. V skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 je izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca T.A. na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo in v skladu s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 odločilo, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.