Supreme Court quashes conviction for treason and conspiracy due to lack of specific factual evidence in the indictment.

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se F.F., sin ..., roj. ..., roj. 13.11.1894 v S., duhovnik, umrl 5.7.1976

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe, da je

1.) v razgovorih, ki jih je imel po osvoboditvi na sestankih z D.V., poslovodjo zadruge v Š. in njegovim bratom D.K., govoril o gospodarstvu in politiki FLRJ in dejal, da se mora gospodarstvo sabotirati, ker je komunistično in ker bo vojna z Angleži in Amerikanci, ki bodo z atomskimi bombami in plini kmalu osvobodili Cerkev,

tedaj izvršil kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast;

2.) jeseni 1946 zvedel od špijona L., s katerim se je sestal v L., da se snuje špijonska organizacija v Sloveniji, da jo vodi špijon B., ki se je takrat skrival v L., pa o tem ni ničesar javil pristojnim oblastem,

da je tedaj kot oseba, ki je vedela za pripravljanje kaznivega dejanja iz člena 2 ZKLD, pa o tem ni obvestil državnih organov;

s čemer naj bi pod točko 1.) storil kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast, pod točko 2.) pa kaznivo dejanje po 8. členu ZKLD.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun.

[JEDRO]

Očitek, da je obsojenec vedel za pripravljanje kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD, mora biti konkretiziran na način, da so v zvezi s tem navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo kakšnega od dejanj, ki so navedena v 3. členu ZKLD.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. K 591/48, je bil F.F. obsojen zaradi kaznivega dejanja zoper ljudsko oblast in kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD in obsojen na enotno kazen deset mesecev odvzema prostosti in na plačilo stroškov kazenskega postopka. V izrečeno kazen mu je bil vštet čas, prestan v priporu.

2. Zoper navedeno sodbo, ki je postala pravnomočna, je pooblaščenec Franca Krambergerja, mariborskega nadškofa in metropolita, odvetnik ... vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega zakona in določb kazenskega postopka s predlogom naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo pošlje Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje. Vložnik je tudi predlagal, naj se v tej zadevi izločijo vsi sodniki, ki so ali so kdaj bili člani katere od komunističnih partij ali njihovih pravnih naslednic ali so aktivno delovali v organih totalitarnih oblasti pred letom 1991.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik je v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navedel, da iz spisa ni razvidno, da bi bil Franc Kramberger zakoniti zastopnik verske skupnosti, ki je, kakor izhaja iz javnega registra cerkva in drugih verskih skupnosti v Sloveniji, Katoliška cerkev s sedežem v Ljubljani. V vlogi in v spisu prav tako ni na ustrezen način izkazano, da je obsojenec mrtev; okoliščina je sicer zelo verjetna, vendar se tudi v drugih primerih, ko teče postopek glede mrtve osebe, običajno zahteva, da je to dejstvo izkazano z listino.

4. Vložnik je v zvezi z odgovorom tožilca obrazložil svoje stališče, po katerem je dr. Franc Kramberger upravičen za zastopanje Nadškofije in metropolije Maribor. Nadalje meni, da kolikor bi bilo dejstvo o smrti obsojenca sporno, ima sodišče možnost vpogledati v javne evidence in registre in to preveriti.

B.-1

5. Vrhovno sodišče je v svoji odločbi I Ips 68/2009 z dne 9.7.2009 in drugih že odločilo, da je Nadškofija Maribor upravičena zastopati in predstavljati versko skupnost katoliške cerkve na področju mariborske metropolije in s tem duhovnike, ki so službovali na njenem območju ter da je nadškof Franc Kramberger kot zastopnik registrirane verske skupnosti tudi upravičen predlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti.

6. Predsednik Vrhovnega sodišča je s sklepom Su 29/2009-45 z dne 11.6.2009 na podlagi drugega odstavka 42. člena ZKP zavrnil zahtevo vložnika za izločitev vrhovnih sodnikov, ki bodo odločali v zadevi, ker je ocenil, da ni podan razumen dvom v njihovo nepristranost.

B.-2

7. V razgovorih, ki jih je, kot se očita obsojencu, ta imel z V. in K.D., naj bi med drugim dejal, da se mora gospodarstvo sabotirati, ker je komunistično in ker bo vojna z Angleži in Amerikanci, ki bodo z atomskimi bombami in plini kmalu osvobodili Cerkev. Opisanega ravnanja, zaradi katerega je bil sicer F.F. obsojen, izpodbijana sodba pravno ne opredeli po določbah predpisov, ki so veljali oziroma so se uporabljali v času, ko naj bi bilo storjeno to dejanje oziroma času, ko je potekalo sojenje in bila izrečena sodba. V izreku sodbe je dejanje opredeljeno kot „kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast“ medtem ko je v razlogih sodbe navedeno le, da je obsojencu dokazano, da je kriv „v smislu.....obtožbe“. Kazniva dejanja zoper obstoj države in njeno ureditev je v letu 1945 (obsojencu se očita, da je to dejanje storil „po osvoboditvi“) določal Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list DFJ, št. 66-619/45 z dne 1.9.1945, ki je pričel veljati istega dne, prenehal pa je veljati 23.7.1946). Po določbah tega zakona (2. in 3. člen ZKLD) je za storilca kaznivega dejanja zoper narod in državo veljal, kdor je storil dejanje, kateremu je bil cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravljala v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne Ljudske Republike Jugoslavije, ali da bi se spravile v nevarnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Pritrditi je treba zahtevi, da iz opisa ravnanja, zaradi katerega je bil F.F. obsojen, ne izhaja očitek, da bi storil kakršnokoli dejanje s ciljem, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev; prav tako ravnanje nima znakov kaznivih dejanj zoper obstoj države in njeno ureditev, kot jih je določal Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije v XII. poglavju, katerega pravna pravila bi se lahko uporabljala na podlagi Odloka o odpravi in razveljavljanju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih, o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi, o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (Uradni list DFJ, št. 4-51/45 z dne 13.2.1945).

8. Pri drugem kaznivem dejanju, zaradi katerega je bil obsojen F.F., se je temu očitalo, da je vedel za pripravljanje kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD pa o tem ni obvestil državnih organov; dejanje je bilo pravno opredeljeno po 8. členu ZKLD. Jeseni 1946, ko naj bi bilo storjeno to kaznivo dejanje, je veljal spremenjeni Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Uradni list FLRJ, št. 59-416/46 z dne 13.7.1946), ki je v 8. členu določal, da se kaznuje s prisilnim delom brez odvzema prostosti najmanj enega leta oseba, ki je vedela za pripravljanje ali za izvršitev kakega kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona, pa o tem ni obvestila državnih organov. Tudi v zvezi s tem je treba pritrditi vložniku, da opis inkriminiranega ravnanja obsojencu ne očita, da bi vedel za kakršnokoli konkretno kaznivo dejanje, ki bi ga bilo mogoče opredeliti po 2. členu ZKLD, pa o tem ni obvestil državnih organov. Očitek, da je obsojenec vedel za pripravljanje kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD, bi moral biti konkretiziran na način, da bi bila v zvezi s tem navedena dejstva in okoliščine, ki bi predstavljala konkretizacijo kakšnega od dejanj, ki so navedena v 3. členu ZKLD, tega pa opis dejanja, ki je bilo očitano obsojencu, ne vsebuje. Tudi obrazložitev sodbe v zvezi s tem dejanjem govori le o splošni politični naravnanosti „špijona B.“ in o „splošnem B. protiljudskem delovanju“. Povsem nekonkretiziran je tudi razgovor obsojenca z L., ki naj bi ga seznanil s tem, da se organizira vohunska organizacija v Sloveniji pod vodstvom M.B. Tako splošen opis oziroma očitek ne predstavlja uresničitve kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD.

9. Na podlagi navedenih razlogov in ocene je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila z izpodbijano sodbo glede obeh opisanih dejanj kršena določba 1. točke 372. člena ZKP o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega je bil obsojenec preganjan, kaznivo dejanje, to pa je narekovalo izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP.

10. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določbah 92., 96. in 98.a člena ZKP.