Appeal dismissed; prior administrative protection under ZTPDR was a mandatory precondition for court action.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Predhodno varstvo pravic, določeno z ZTPDR, je bilo procesna predpostavka za sodno varstvo. Če taka predpostavka ni bila izpolnjena, je bilo treba tožbo zavreči, ne da bi se sodišče spuščalo v vsebinsko presojo.

Ker denarni zahtevek temelji na predhodni odločitvi o pravici tožnika do dela plače iz naslova delovne uspešnosti, bi moral tožnik pred uveljavljanjem sodnega varstva ustrezno uveljavljati varstvo pravic zoper (ne)odločitev delodajalca o oceni delovne uspešnosti oziroma zato, ker delodajalec o tem sploh ni odločil.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek tožnika za določitev ocene delovne uspešnosti tožnika v določenem odstotku za čas od 1. 9. 1998 do 9. 7. 2002 ter na tej podlagi obračun in izplačilo pripadajočega dela plače oziroma da odstotek uspešnosti določi sodišče. Ugotovilo je, da je tožnik sklenil tri pogodbe o zaposlitvi, ki vsebujejo enake določbe glede povečanja oziroma zmanjšanja osnovne plače za 20 % v odvisnosti od doseženih rezultatov lastnega dela, poslovanja organizacijske enote, katere direktor je bil tožnik in poslovanja družbe. Uspešnost ocenjuje predsednik uprave po merilih, določenih s splošnim aktom. Uprava se je odločila ostati na dogovorjenih plačah tudi zato, ker so se rezultati iz meseca v mesec zelo spreminjali.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo (razen glede stroškov postopka) ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da se tožbeni zahtevek v celoti nanaša na obdobje pred uveljavitvijo novega ZDR, zato je treba uporabiti takrat veljavni ZTPDR, ki je določal, da delavec ni mogel uveljavljati pravic pred pristojnim sodiščem, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ delodajalca. Kolikor je tožnik štel, da pri posameznem izplačilu plače uspešnost ni bila upoštevana, bi moral pri toženi stranki vložiti zahtevo za varstvo pravic. Ker tega ni storil, je bilo njegovo tožbo treba kot nedovoljeno zavreči.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi v spornem obdobju upravičen do ocene in ugotavljanja uspešnosti do 20 % od osnovne bruto plače. Tožena stranka pa svoje obveznosti ni izpolnjevala in ni ocenjevala delovne uspešnosti. Med strankama so bile sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi, s čimer je bila izključena uporaba določb delovnega prava. Zato bi moralo sodišče uporabiti pravila ZOR ter OZ, česar pa ni storilo. Ker tožena stranka ni opravila ocene delovne uspešnosti za tožnika, bi moralo to storiti namesto nje sodišče.

4. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena in prvi odstavek 384. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Izpodbija odločba je izdana kot sodba in sklep, čeprav je le sklep: o zavrženju tožbe in o stroških postopka. Tožnik vlaga revizijo zoper pravnomočno sodbo, ki pa je dejansko ni, in jo je mogoče upoštevati le kot revizijo zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje.

5. Ker tožnik revizije zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane odločbe v tem delu ni preizkušalo.

6. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7. Pri materialnopravni presoji pravnomočne odločbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. čl. ZPP).

8. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbe ZTPDR, ki je veljal v času, na katerega se nanašajo zahtevki tožnika. Po določbi 23. člena ZTPDR je o uresničevanju posamičnih pravic delavca moral delodajalec odločiti s pisnim sklepom. Med take pravice je spadalo tudi odločanje o delovni uspešnosti posameznih delavcev, o čemer je odločal delodajalec v skladu s splošnim aktom in kolektivno pogodbo (četrti odstavek 49. člena ZTPDR), pri čemer je seveda moral upoštevati tudi določbe pogodbe o zaposlitvi, kolikor je bila ta sklenjena. Zoper odločitve (sklepe) o posamičnih pravicah je imel delavec pravico ugovora, kolikor pa delodajalec o neki pravici ni odločil, je imel delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic (80. člen ZTPDR). Če delavec te pravice ni izkoristil, po izrecni določbi drugega odstavka 83. člena ZTPDR, ni mogel zahtevati varstva pravic pred sodiščem. Ali drugače povedano, predhodno varstvo pravic, določeno z ZTPDR, je bilo procesna predpostavka za sodno varstvo. Če taka predpostavka ni bila izpolnjena, je bilo treba tožbo zavreči, ne da bi se sodišče spuščalo v vsebinsko presojo.

9. Del plače iz naslova delovne uspešnosti ni šel delavcu avtomatično oziroma neposredno na podlagi zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta. Odvisen je bil od ocene delovne uspešnosti delavca samega in uspešnosti delodajalca oziroma kot v obravnavanem primeru tudi od uspešnosti organizacijske enote, ki jo je tožnik vodil. To pa nujno zahteva predhodno odločitev delodajalca o tem, ki je lahko tudi negativna, torej da delavcu iz tega naslova ne gre višja plača kot osnovna, ki je praviloma določena za pričakovano normalno (povprečno) delovno uspešnost.

10. Res je zahtevek za plačilo plače denarni zahtevek in kot takega ga je tožnik s tožbo tudi uveljavljal. Ker pa denarni zahtevek temelji na predhodni odločitvi o pravici tožnika do dela plače iz naslova delovne uspešnosti, bi moral tožnik pred tem ustrezno uveljavljati varstvo pravic zoper (ne)odločitev delodajalca o oceni delovne uspešnosti oziroma zato, ker delodajalec o tem sploh ni odločil (80. in 81. člen ZTPDR). Če tega ne stori, po izrecni določbi drugega odstavka 83. člena ZTPDR sodnega varstva ne more zahtevati. Sodišče zato tudi ne more samo odločati o tej pravici tožnika in ocenjevati njegove delovne uspešnosti.

11. Tožnik ni bil poslovodni delavec in tudi ni sklenil kakšne posebne pogodbe. Vsaka pogodba o zaposlitvi pa je individualna in je kot taka pogodba delovnega prava zato se glede pravic (in obveznosti) iz take pogodbe uporabljajo določbe delovnopravne zakonodaje. Iz pogodb o zaposlitvi, ki jih predložil sam tožnik ne izhaja, da bi stranki izrecno izključili uporabo določb delovnega prava. Ravno nasprotno, izrecno je bila dogovorjena uporaba delovnega prava (priloge od A1 do A3). Zato so povsem neutemeljene revizijske navedbe, da bi moralo sodišče za presojo uporabi pravila ZOR oziroma OZ.

12. Glede na odločitev sodišča druge stopnje o zavrženju tožbe zaradi neizpolnjenih procesnih predpostavk, so neutemeljene in nepotrebne vse sicer obsežne revizijske navedbe o tem, kako bi moralo sodišče vsebinsko odločiti in zakaj.

13. Ker revizijski razlog ni podan, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.