Supreme Court dismisses appeal on termination for abuse of position, upholding lower court's finding of rights violation.

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

[JEDRO]

Tožena stranka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očita kršitev prepovedi škodljivega ravnanja, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ. Iz (sicer skopega) opisa jasno izhaja, da gre za očitek pridobitve premoženjske koristi s tem, da je tožnik storil nekaj, kar presega njegove pristojnosti oziroma, da je prestopil meje svojih pravic.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbi o zaposlitvi, in sicer zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vsa znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic. V izpodbijani odpovedi je tožniku očitala, da je 3. 4. 2007 pri opravljanju svojih službenih dolžnosti z namenom, da pridobi sebi premoženjsko korist, izrabil svoj položaj in prestopil meje svojih pravic, ko je direktorju naročnika zagrozil, da dela ne bo dokončal, če mu ne plača 200,00 EUR, ker gre za delo po 15. uri.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2007, reintegracijo in reparacijo. Sklenilo je tudi, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Sklenilo je tudi, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic ocenilo napačno in nepopolno. Izpodbijana sodba nima obrazložitve, iz katere bi izhajalo, da je tožnik storil dejanje, ki ima vse znake tega kaznivega dejanja, zato je ni mogoče preizkusiti. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot nekvalificiran delavec in ni dokazano, da bi pri toženi stranki sploh imel kak položaj, problematičen pa je tudi prestop meja njegovih pravic. Delavci so tisti dan opravili vse delo, ki jim je bilo naloženo, prikolico, ki jim je bila dodatno pripeljana, pa so speskali prostovoljno po izteku delovnega časa. Sodišču prve stopnje nadalje očita tudi prekoračitev tožbenega zahtevka, sodišču druge stopnje pa, da na pritožbene navedbe v tej smeri ni odgovorilo.

5. Tožnik je še v zakonskem roku za vložitev revizije vložil dopolnitev revizije, v kateri navaja, da pri tožnikovem ravnanju ne more iti za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic, ampak kvečjemu za kaznivo dejanje neupravičene uporabe. S tem v zvezi sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa tudi bistveno kršitev določb postopka.

6. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnik je nato vložil še repliko na odgovor na revizijo. Ker je ta dopolnitev revizije vložena po izteku zakonskega roka za vložitev revizije in zato neupoštevna, revizijsko sodišče njene vsebine ne povzema.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati vseh tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja le, da se revident ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča (npr. da so delavci prikolico, ki jim je bila dodatno pripeljana, speskali po izteku delovnega časa).

10. Tožnik z revizijskimi navedbami, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic ter da se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s prekoračitvijo tožbenega zahtevka, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po presoji revizijskega sodišča ni podana. Sodišče druge stopnje je obrazložilo vse potrebne razloge, zakaj ugotavlja, da ima tožniku očitana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ - Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.). V tej obrazložitvi je vsebovan tudi odgovor na tožnikove nasprotne navedbe. Po oceni revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Iz izpodbijane sodbe pa je tudi jasno razvidno, da se je sodišče s tožnikovimi pritožbenimi navedbami seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi obravnavalo.

11. Izhodišče in okvir materialnopravne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov in obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi. Iz določbe drugega odstavka 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), ki določa formalne zahteve, ki jih mora vsebovati odpoved, v povezavi s 1. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, izhaja, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev.

12. Tožena stranka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očita kršitev prepovedi škodljivega ravnanja, ki je določena v 35. členu ZDR (ter tudi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi), ki pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ. Iz izredne odpovedi izhaja tudi obrazložitev zatrjevanega odpovednega razloga, in sicer se tožniku očita, da je 3. 4. 2007 pri opravljanju svojih službenih dolžnosti z namenom, da pridobi sebi premoženjsko korist, izrabil svoj položaj in prestopil meje svojih pravic, ko je direktorju naročnika zagrozil, da dela ne bo dokončal, če mu ne plača 200,00 EUR, ker gre za delo po 15. uri. Iz obrazložitve odpovedi nadalje izhaja tudi očitek, da je tega dne opravljal „delo na fuš“ s stroji in peskom, ki so last delodajalca, pri tem pa se je tudi finančno okoristil. Pravkar navedeno tudi po presoji revizijskega sodišča ustreza opredelitvi znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ, saj iz tega (sicer skopega) opisa jasno izhaja, da gre za očitek pridobitve premoženjske koristi s tem, da je tožnik storil nekaj, kar presega njegove pristojnosti oziroma, da je prestopil meje svojih pravic (1). To obenem predstavlja izvršitveno dejanje po prvem odstavku 244. člena KZ, ki se lahko pojavi v treh oblikah storilčevega ravnanja - v obliki izrabe položaja, prestopa meje svojih pravic, ali s tem, da storilec ne opravi svoje dolžnosti. Ker zadošča že ena od navedenih oblik, se ob ugotovitvi sodišča, da je tožnik prestopil meje svojih pravic pri toženi stranki, revizijske navedbe, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot nekvalificiran delavec in ni imel položaja v smislu določbe 244. člena KZ, pokažejo kot brezpredmetne (2).

13. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi sprejelo vse dokazne zaključke in soglašalo s pravno presojo sodišča prve stopnje. Iz teh zaključkov izhaja, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu delavca za druga preprosta dela, med njegove delovne naloge pa je med drugim spadalo tudi peskanje. S to dejavnostjo se je namreč ukvarjala tožena stranka, glede na opredelitev iz določbe 126. člena KZ pa gre nedvomno za opravljanje gospodarske dejavnosti. Tožnik je 3. 4. 2007 pri opravljanju svojih službenih dolžnosti od direktorja naročnika tožene stranke zahteval, da mu plača 200,00 EUR, s tem pa je tudi po presoji revizijskega sodišča svoje delovne naloge prekoračil in prestopil meje svojih pravic. Ker je bilo ugotovljeno tudi, da je tožnik to storil z namenom, da bi si pridobil premoženjsko korist, so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo (sodišče druge stopnje pa je te ugotovitve sprejelo), da je tožnik proti plačilu 200,00 EUR, ki pa jih ni izročil delodajalcu, torej toženi stranki, niti ga o tem ni obvestil, dogovorjeno delo tudi opravil in to s peskom in opremo tožene stranke ter med rednim delovnim časom, kar vse pritrjuje pravilnosti zaključka, da je tožnik prestopil meje svojih pravic pri toženi stranki ter si na ta način pridobil premoženjsko korist. Iz obravnavanih tožnikovih dejanj je tako razviden tudi namen pridobitve premoženjske koristi.

14. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodna presoja ostaja v okviru razlogov za izredno odpoved, kot jih je v izpodbijani odpovedi opredelil delodajalec. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je sodišče izpodbijano odpoved obravnavalo samo v okviru odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Ugotovitev, da obravnavano tožnikovo ravnanje predstavlja tudi hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, pa za odločitev ni pomembna.

15. Ker so revizijski očitki bistvenih kršitev določb postopka neutemeljeni, materialno pravo pa je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/04) krije tožena stranka kot delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VSRS VIII Ips 138/2007 z dne 28. 5. 2008.

Op. št. (2): Tudi sicer pa je VSRS v obrazložitvi sodbe I Ips 67/2008 z dne 21. 2. 2008 zavzelo stališče, da za obravnavano kaznivo dejanje ni nujno, da ima storilec v pravni osebi „vodstveno funkcijo“.