Sodba I Up 839/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Zadeva je očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi predsednika Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani z dne 17.3.2005, s katero je bila zavrnjena njena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z upravnim sporom, št. U 482/05. Odločitev tožene stranke temelji na stališču, da je tožničino pričakovanje v omenjenem upravnem sporu v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago oziroma je v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (2. odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - v nadaljevanju ZBPP).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Tožnica je začela omenjeni upravni spor proti odločbi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 16.2.2005, s katero je bil ob reševanju njene pritožbe odpravljen sklep CSD L.Š. z dne 8.9.2004 ter zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. Iz vsebine njene tožbe izhaja, da se ne strinja s posameznimi deli odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Upoštevaje upravno sodno prakso je pravilna odločitev tožene stranke, da je treba tožničino prošnjo zavrniti iz razloga 2.

odstavka 24. člena ZBPP.

Tožnica v pritožbi navaja, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, saj meni, da je njena pritožba proti odločbi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve utemeljena. Kot dokaz prilaga sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16.9.2004, ki sodišču prve stopnje ni bil znan, bi pa nedvomno lahko vplival na njegovo odločitev.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno odločila, ko je zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker je ugotovila, da je zadeva, v zvezi s katero tožnica vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, glede na 2. odstavek 24. člena ZBPP očitno nerazumna. Po omenjeni zakonski določbi se šteje (med drugim), da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Tožnica v upravnem sporu, v zvezi s katerim vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, izpodbija odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 16.2.2005, s katero je bil ob reševanju njene pritožbe odpravljen sklep organa prve stopnje z dne 8.9.2004 ter mu je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek. Glede na izrek in pravne učinke omenjenega upravnega akta druge stopnje je bilo odločeno v tožničino korist, zato je njena zahteva v upravnem sporu, U 482/05 očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago oziroma je njeno pričakovanje v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ki ga v tožbi niti ne izpodbija. Tožena stranka je zato pravilno odločila, ko je zavrnila njeno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, sodišče prve stopnje pa je tudi odločilo pravilno in zakonito, ko je njeno tožbo proti takšni odločbi tožene stranke, zavrnilo kot neutemeljeno. Zato tudi v pritožbi uveljavljani ugovor ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker pritožbeno sodišče tudi ni spozna lo, da so podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožničino pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.