Sodba I Up 973/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Zahtevo za pridobitev statusa in pravic vojaškega vojnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni, dobljene ob vojaški agresiji na RS leta 1991, je bilo mogoče vložiti najkasneje v dveh letih po uveljavitvi ZVojI, to je do 1.1.1998. Vloga, ki je bila vložena 29.11.2002, je vložena prepozno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi z dne 29.5.2003, s katero je tožena stranka v pritožbenem postopku in v postopku revizije zavrnila pritožbo tožeče stranke ter odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 17.3.2003. Z njo je bil tožeči stranki priznan status in pravice vojaškega vojnega invalida. Ob sklicevanju na 1. odstavek in 2. odstavek 121. člena ZVojI, po katerem zahteve za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, dobljene v okoliščinah pred uveljavitvijo ZVojI, po njegovi uveljavitvi (dne 1.1.1996) ni mogoče več vložiti oziroma je ne glede na to, na podlagi 2. odstavka navedenega člena zahtevo za pridobitev statusa in pravic vojaškega vojnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni, dobljene ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo leta 1991, mogoče vložiti najkasneje v dveh letih po uveljavitvi ZVojI. Ni sporno, da je vloga za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida vložena 29.11.2002, da je okvara zdravja, ki je ovrednotena kot 50%

invalidnost, nastopila kot posledica bolezni, nastale ob vojnih dogodkih leta 1991, kar izhaja iz izvida in mnenja Zdravniške komisije druge stopnje z dne 29.5.2003. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je po presoji sodišča prve stopnje vloga tožeče stranke vložena prepozno. Dveletni rok iz 2. odstavka 121. člena ZVojI je namreč iztekel 1.1.1998. Navedene določbe so kogentne narave in jih morajo organi, ki v postopku odločajo, upoštevati po uradni dolžnosti.

V pritožbi tožnik navaja, da je rok res zamudil, vendar zaradi svojih zdravstvenih težav, saj se že od vojne za Slovenijo zdravi zaradi psihičnih težav, ki so nastale med vojno in trajajo še danes. Meni, da je zakonski rok za uveljavitev pravic prekratek in da ga o njem tudi ni nihče obvestil, sam pa zaradi zdravja ni bil sposoben temu slediti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitvi, da je tožniku okvara zdravja nastopila kot posledica bolezni, nastale ob vojnih dogodkih leta 1991, tožnik v pritožbi ne ugovarja. Tudi ni sporno, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida 29.11.2002. Na tej dejanski podlagi je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka s pravilno uporabo določb 1. in 2. odstavka 121. člena ZVojI pravilno odločila. Ker je bilo zahtevo za pridobitev statusa in pravic vojaškega vojnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni, dobljene ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo leta 1991, mogoče vložiti najkasneje v dveh letih po uveljavitvi ZVojI, je tožnikova vloga vložena dne 29.11.2002, vložena prepozno, saj je vložena po izteku dveletnega roka. Pravilno je tudi stališče, da je navedeni rok kogentne narave, ki ga morajo organi v postopku upoštevati po uradni dolžnosti, poleg tega pa je prekluziven in nepodaljšljiv. To pomeni, da roka ni mogoče podaljšati in da nepravočasno vložena zahteva pomeni tudi izgubo same pravice. S tem pa je tudi pritožbeni ugovor, naj sodišče napravi izjemo in naj mu rok podaljša, neutemeljen.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.