Sodba I Up 379/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Ker je na podlagi Odloka AVNOJ bilo premoženje podržavljeno z uveljavitvijo tega odloka, to je z 22.11.1944, in so bile kasneje izdane odločbe na podlagi tega odloka zgolj ugotovitvene, se v tem primeru kot akt o podržavljenju šteje Odlok AVNOJ, ne pa poznejša sodba Vojaškega sodišča, izdana na drugi pravni podlagi. Zato se državljanstvo prejšnjega lastnika ugotavlja po 1. odstavku 9. člena in ne po 4. odstavku 9. člena ZDen. Po 1. odstavku 9. člena ZDen pa prejšnji lastnik ni upravičenec, ker mu državljanstvo FLRJ po 9.5.1945 ni bilo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 8.11.2002, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo pokojnega moža sedanje tožnice zoper odločbo Upravne enote R/K z dne 29.5.2002. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih A.V.G.T.V..

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavani zadevi, ki jih je ta navedla v izpodbijani odločbi.

Strinjalo se je s presojo tožene stranke in prvostopnega organa, da so bili prejšnjemu lastniku obravnavane nepremičnine podržavljene na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju Odlok AVNOJ), da pa prejšnji lastnik ni upravičenec po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen), ker ne izpolnjuje pogoja jugoslovanskega državljanstva iz 1. odstavka 9. člena ZDen. Po 9.5.1945 mu jugoslovansko državljanstvo ni bilo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo, kar je bilo ugotovljeno tudi s sodbo upravnega sodišča, opr. št. U 741/97-15 z dne 20.4.1999, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 455/99-4 z dne 10.10.2001, s katero je bila potrjena ugotovitev upravnih organov, da se omenjena oseba ni štela za državljana LRS in jugoslovanskega državljana. Zavrnilo je tožbene navedbe, da naj bi bilo podržavljenje izvedeno z zaplembeno odločbo na podlagi kazenske obsodbe, izdane na podlagi Zakona o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikom vojaških formacij, ki so služili okupatorju in pobegnili v inozemstvo, ter osebam, ki so pobegnile v inozemstvo po osvoboditvi (Uradni list FLRJ, št. 86/46), s katero mu je bila kot kazenska sankcija izrečena tudi izguba državljanstva, in da bi se zato moralo njegovo državljanstvo presojati po 4. odstavku 9. člena ZDen.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnica pritožbo. Ne zdi se ji logično, da bi se 4. odstavek 9. člena ZDen nanašal le na primere, ko je bil odvzem premoženja posledica poprejšnjega odvzema državljanstva in to samo za primer Zakona o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino... . To namreč ne izhaja iz nobenega predpisa. Meni, da je obravnavani primer specifično drugačen od tistih, ki jih je obravnavalo Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi, opr. št. U-I-326/98. Meni, da je tudi v obravnavanem primeru odvzem jugoslovanskega državljanstva, kar je bilo obravnavani osebi storjeno s sodbo Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja z dne 22.8.1945, ki je postala pravnomočna septembra istega leta, in da je zato zaplembena odločba komisije na P. z dne 29.8.1945, pravno nepomembna, saj takrat prejšnji lastnik tega premoženja ni več imel. Glede na to mu torej ni moglo biti premoženje zaplenjeno na podlagi Odloka AVNOJ z dne 22.11.1944, saj mu je bila zaplembena odločba na podlagi tega Odloka izdana šele 29.8.1945, medtem ko mu je bilo premoženje na podlagi sodbe vojaškega sodišča podržavljeno že z 22.8.1945, ko je bila izdana sodba tega sodišča, ki je postala pravnomočna septembra istega leta. Glede na to bi bilo treba njegovo državljanstvo obravnavati po 4. odstavku 9. člena ZDen, po katerem pa se šteje, da je bilo v takih okoliščinah premoženje podržavljeno jugoslovanskemu državljanu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

V obravnavanem primeru je od opredelitve, s katerim aktom je bilo A.V.G.T.V. podržavljeno premoženje, odvisno tudi vprašanje, po kateri določbi 9. člena ZDen se ugotavlja njegovo državljanstvo ob podržavljenju, od česar je odvisno, ali je navedena oseba denacionalizacijski upravičenec.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedena oseba ni denacionalizacijski upravičenec, ker ne izpolnjuje pogoja glede jugoslovanskega (in slovenskega) državljanstva v času podržavljenja po 1. odstavku 9. člena ZDen. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo namreč navedeni osebi premoženje podržavljeno po Odloku AVNOJ, torej z 22.11.1944, ko je ta Odlok dobil veljavo, kakor je to določal 2. odstavek 3. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46 in popravek, št. 74/46). Po tem Odloku pa so osebe, ki so jih ukrepi po tem Odloku doleteli, izgubile lastninsko pravico že z uveljavitvijo tega Odloka. Po Odloku podržavljeno premoženje se je ugotavljalo z ugotovitvenimi odločbami, v tem primeru z zaplembeno odločbo Okrajne zaplembene komisije v P. z dne 29.8.1945. Ker je bilo torej podržavljenje izvedeno že s samim Odlokom, to je 22.11.1944, isto premoženje ni moglo biti ponovno podržavljeno s sodbo Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja z dne 22.8.1945. S to sodbo sta bili omenjeni osebi na podlagi Zakona o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino ..., izrečeni dve kazenski sankciji, in sicer odvzem državljanstva in odvzem premoženja. Sankcija odvzema premoženja po tej sodbi pa ni imela pravnega učinka, ker je bilo vse tožnikovo premoženje med tem že podržavljeno z Odlokom, ter nato ugotovljeno z zaplembeno odločbo. To izhaja tudi iz zaplembenega postopka, ki ga je sodišče vodilo na podlagi odločb zaplembene komisije (sklep Okrajnega sodišča v Prevaljah) in v zemljiški knjigi izvršene lastniške spremembe na podlagi zaplembene odločbe.

Ker je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča obravnavani osebi premoženje podržavljeno na podlagi Odloka, ki je temelj za denacionalizacijo po 20. točki 3. člena ZDen, je treba izpolnjevanje drugega pogoja za upravičenca do denacionalizacije, to je jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja, ugotavljati po 1. odstavku 9. člena ZDen. Ta pa določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo.

Obravnavana oseba je bila sicer ob uveljavitvi Odloka državljan Kraljevine Jugoslavije, vendar mu jugoslovansko državljanstvo ni bilo priznano po 9.5.1945 niti z zakonom niti z mednarodno pogodbo. Ker ni bil vpisan v državljansko knjigo, vodeno po Zakonu o državljanstvu FLRJ, je bil sprožen postopek po 3. odstavku 63. člena ZDen, v katerem je bilo z odločbo Upravne enote R/K z dne 2.12.1996, ugotovljeno, da se omenjeni ni štel za državljana Jugoslavije in Slovenije, pri čemer je ta odločba postala pravnomočna v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 455/99-4 z dne 10.10.2001. Glede na to torej A.V.G.T.V. tudi po presoji pritožbenega sodišča ni upravičenec do denacionalizacije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.