Sodba I Up 1307/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Če je bila vrednost podjetja ugotovljena z bilanco stanja na dan podržavljenja, ZDen ne predvideva ponovnega vrednotenja, ampak se ob podržavljenju ugotovljena denarna vrednost glede na določbe 5.

odstavka 44. člena ZDen valorizira. Uredba ne daje podlage za naknadno valorizacijo terjatev podržavljenega podjetja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo Slovenske odškodninske družbe (SOD), zoper odločbo tožene stranke z dne 7.2.2001, s katero je bila zavrnjena pritožba SOD zoper dopolnilno odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 26.4.2000. Z navedeno odločbo je bila pok.

upravičencu M.O. priznana odškodnina za podržavljeno premoženje podjetja T. O.M., L. v vrednosti 8.357 USD, v obliki obveznic SOD, nominiranih v DEM, ob upoštevanju srednjega tečaja Banke Slovenije za USD in za DEM na dan izdaje odločbe. Zavezanka SOD je dolžna plačati odškodnino v treh mesecih, vrnjeno premoženje pa se do končanega zapuščinskega postopka izroči v upravljanje skrbnici za posebne primere M.O. Tožena stranka je ugotovila, da je upravni organ prve stopnje s pravnomočno odločbo z dne 27.7.1995 že odločil o vrnitvi nepremičnin podržavljenega podjetja. Vrednost podjetja, ki je bilo nacionalizirano na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, v zvezi z Ukazom Prezidija LRS z dne 28.4.1948, je prvostopni organ ugotovil na podlagi bilance podjetja, sestavljene dne 28.4.1948. Ker je po določbi 44. člena ZDen za določitev višine odškodnine relevantna vrednost premoženja podjetja, ugotovljenega ob podržavljenju, se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na valorizacijski znesek 149.022 din, ki izhaja iz dopisa Narodne banke FLRJ z dne 29.3.1949.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpobijane sodbe navaja, da v zadevi ni sporno, da je bilo podjetje podržavljeno dne 28.4.1948 in je bila v zvezi s premoženjem podjetja (neto aktiva) na ta dan sestavljena tudi bilanca podjetja. Sporno pa je, ali je treba v bilanci stanja na dan 28.4.1948, ki predstavlja podlago za izračun odškodnine, pri pasivi upoštevati valorizacijsko obveznost v višini 149.022 DIN, ki izhaja iz dopisa Narodne banke FLRJ z dne 29.3.1949. Sklicuje se na 5. odstavek 44. člena ZDen, ki ureja ugotavljanje vrednosti ob podržavljenju ugotovljenih denarnih vrednosti podržavljenih podjetij. Iz določb 5. odstavka 44. člena sledi, da za premoženje podjetja, katerega vrednost je bila ugotovljena že ob času podržavljenja (z bilanco ali z zapisnikom) zakon ne predvideva ponovnega vrednotenja, ampak se ob podržavljenju ugotovljena denarna vrednost podjetja valorizira. Enake določbe ima tudi 1. odstavek 4. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo). Zato ni zakonite podlage, da bi ugotovljeno vrednost podjetja ob nacionalizaciji, ki temelji na popisu podržavljenega premoženja, popisu upnikov in dolžnikov, popisu inventarja, surovin, pomožnih materialov in izdelkov ter obveznosti, vse na dan prevzema podržavljenega podjetja (28.4.1948), korigirali, oziroma spreminjali. Ker bilanci stanja na dan 28.4.1948 tožeča stranka posebej ne ugovarja, sodišču tudi navedeni dopis Narodne banke FLRJ skoraj leto po podržavljenju ne vzbuja dvoma v sprejeto ugotovitev, da je bilanca stanja z dne 28.4.1948 odraz realne in popolne slike čiste aktive podjetja ob podržavljenju. Razlogi za nastanek valorizacijske razlike niso pojasnjeni in jih tožeča stranka tudi v tožbi ne pojasnjuje. Iz navedenega dopisa Narodne banke FLRJ je razvidno dejstvo valorizacije, kot ukrepa denarne politike. Upoštevanje valorizacijske razlike bi bilo v nasprotju z namenom ZDen, pa tudi Uredba o postopku za ocenitev vrednosti in o ugotavljanju odškodnine za nacionalizirano premoženje z dne 17.11.1947 (Uradni list FLRJ, št. 98/47, v nadaljevanju Uredba), ki je določala postopek in načela za ugotavljanje čistih aktiv nacionaliziranega premoženja, in na katero se tožeča stranka sklicuje, ne daje pravne podlage za naknadno valorizacijo terjatev podržavljenega podjetja.

Tožeča stranka zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo, ker meni, da je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo in zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Vztraja pri svojih pritožbenih in tožbenih navedbah glede upoštevanja izkazane valorizacijske razlike podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja. Zgolj dejstvo, da valorizacijska razlika po naravi in datumu nastanka ni opredeljena in obrazložena, kot navaja sodišče prve stopnje, ne vpliva na to, da je bila valorizacijska razlika dejansko ugotovljena v postopku podržavljenega podjetja. Valorizacijska razlika je bila ugotovljena na podlagi predpisov, ki so urejali postopek in način ugotavljanja vrednosti zasebnih gospodarskih podjetij. Listina, ki izkazuje navedeno postavko na pasivni strani je bila časovno izdana v skladu z določbo 5. člena Navodila, navedeni dopis Narodne banke FLRJ z dne 29.3.1949 pa se nahaja kot verodostojna listina v nacionalizacijskem spisu, ki ga hrani arhiv Ministrstva za pravosodje RS. Valorizacijska razlika se je smatrala kot terjatev države napram podržavljenemu podjetju oziroma njegovim bivšim lastnikom, torej kot pasiva podjetja, kar bi bilo potrebno upoštevati pri vrednotenju podjetja po metodi neto aktive. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v zadevi pravilno odločila in za svojo odločitev navedla pravilne razloge.

Zato je tudi sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke zavrnilo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, s katerimi sta tožena stranka in sodišče prve stopnje utemeljila svoje odločitve.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na podatkih v upravnih spisih, da je bila vrednost premoženja podjetja T. O.M., ob podržavljenju dne 28.4.1948, ugotovljena z bilanco stanja navedenega podjetja, ki je bila izdelana istega dne. Za na ta način ugotovljeno vrednost podržavljenega podjetja pa zakon ne predvideva ponovnega vrednotenja, ampak se ob podržavljenju ugotovljena denarna vrednost glede na določbe 5. odstavka 44. člena ZDen valorizira. Tudi po določbi 1. odstavka 4. člena Navodila se vrednost podržavljenih stvari oziroma premoženja, za katere so bile z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ugotovljene denarne vrednosti, določi praviloma na podlagi teh vrednosti.

Ugovor, ki ga tožeča stranka ponavlja v pritožbi, da bi bilo valorizacijski znesek, naveden v dopisu Narodne banke FLRJ z dne 29.3.1949, treba upoštevati pri vrednotenju podjetja po metodi neto aktive, ni utemeljen. Uredba na katero se sklicuje tožeča stranka, ne daje podlage za naknadno valorizacijo terjatev podržavljenega podjetja. Po 16. členu Uredbe se je vrednost čistih aktiv nacionaliziranega podjetja ugotovila po stanju na dan, ko je podjetje prevzela država, po 20.členu pa se je tudi vrednost terjatev nacionaliziranega podjetja določila po njihovem nominalnem znesku na dan, ko je nacionalizirano podjetje prevzela država. V obravnavanem primeru je podjetje prevzela država dne 28.4.1948, istega dne pa je bila z bilanco navedenega podjetja ugotovljena tudi njegova neto aktiva. Valorizacijski znesek 149.022 din iz dopisa Narodne banke FLRJ ne izkazuje terjatve države napram podržavljenemu podjetju, kot to zmotno meni tožeča stranka. Ne gre za listino iz 5. člena Navodila in navedeni dopis Narodne banke FLRJ z dne 29.3.1949 ni v nasprotju z bilanco podjetja z dne 28.4.1948. Gre zgolj za valorizacijo z bilanco ugotovljene vrednosti podjetja, skoraj eno leto po podržavljenju in po izdelavi bilance. Za upoštevanje navedenega revalorizacijskega zneska v določbah ZDen in Navodila ni nobene podlage, saj je bila pri ugotavljanju premoženja podjetja pravilno upoštevana njegova vrednost na dan podržavljenja 28.4.1948, kar je v skladu s 5. odstavkom 44. člena ZDen.

Glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru nista podana. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.