Sodba I Up 806/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Tožena stranka je utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči, saj tožnik ne izpolnjuje premoženjskega pogoja, določenega v 1. odstavku 22. člena ZBPP.

Tožnikovo premoženje namreč presega vrednost 20 minimalnih plač (1. odstavek 19. člena ZBPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo z dne 3.3.2005, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev nujne ali izjemne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v upravnih sporih v zvezi z odločbami Ministrstva za finance RS: z dne 18.1.2005, z dne 31.1.2005, z dne 31.1.2005, z dne 31.1.2005 in z dne 31.1.2005. Tožena stranka je ugotovila, da tožnikovo premoženje presega višino dvajsetih minimalnih plač in zato ni izpolnjen premoženjski pogoj iz 1. odstavka 22. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje premoženjskega pogoja za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči po določbi 1. odstavka 22. člena ZBPP. Zato je tožena stranka tožnikovo prošnjo pravilno zavrnila, ne da bi preverjala ali so podani tudi drugi pogoji iz 22. člena ZBPP. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik imetnik 210 vrednostnih papirjev, katerih vrednost znaša 84.000.000 SIT. Je soustanovitelj družbe N. d.o.o., M. in imetnik poslovnega deleža, ki predstavlja 1/2 vseh poslovnih deležev v družbi glede na načelo sorazmernosti osnovnega vložka in poslovnega deleža, vrednost tega deleža pa je, kot izhaja iz računovodskih izkazov in zadnje bilance stanja 2.581.500 SIT in tako presega višino dvajset minimalnih plač (2.350.000 SIT).

Ugotovitev, da vrednost tožnikovega poslovnega deleža v družbi Novaplast presega 2.350.000 SIT potrjuje tudi izpisek iz sodnega registra z dne 3.3.2005 iz katerega izhaja, da znaša osnovni kapital družbe N. 4.710.000 SIT, tožnikov vložek pa 2.355.000 SIT. Glede podatkov, ki so vpisani v sodnem registru velja načelo zaupanja v registrsko stanje in publicitetno načelo, spremembe, ki se nanašajo na delovanje oziroma vrednost firme pa je potrebno vpisati v register ob njihovem nastanku. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) v 3. odstavku 413.

člena določa, da je potrebno obvestiti registrsko sodišče o spremembah vrednosti vložkov družbenikov v firmo v treh dneh po nastanku spremembe. Tožnik registrskemu sodišču ni sporočil spremembe vrednosti firme oziroma o zmanjšanju vrednosti svojega vložka v družbi N., zato je njegov tožbeni ugovor o bistveno manjši vrednosti firme, kot je navedena v bilanci stanja, neutemeljen. Zavrača tudi tožnikov tožbeni ugovor, da naj bi tožena stranka v postopku kršila načelo materialne resnice iz 8. člena in načelo zaslišanja stranke iz 9.

člena ZUP. Prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči mora prosilec priložiti podatke o premoženjskem stanju in podatke o dohodkih in drugih prejemkih, ki jih je pridobil oziroma so jih pridobili njegovi družinski člani (6. in 7. alineja 3. odstavka 32. člena ZBPP). Organ za brezplačno pravno pomoč lahko na podlagi 2. alineje 1. odstavka 33. člena ZBPP tudi pri drugih pristojnih organih preveri podatke, ki jih je v prošnji navedel prosilec. Ker lahko pristojni organ dejansko stanje o prosilčevem premoženjskem stanju v celoti ugotovi na podlagi dejstev in dokazov, ki jih navede in predloži prosilec, oziroma dejstev, ki jih pristojni organ lahko preveri iz uradnih evidenc, organu za brezplačno pravno pomoč za ugotovitev prosilčevega premoženjskega stanja ni potrebno voditi posebnega ugotovitvenega postopka v smislu 146.

člena ZUP, temveč lahko takoj odloči o zadevi v skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi 1. alineje 1. odstavka 144. člena ZUP. Tožena stranka razpolaga s potrebno dokumentacijo, ki izkazuje tožnikovo premoženjsko stanje, zato v postopku ni bilo potrebno posebej zaslišati tožnika in zato tožena stranka tudi ni kršila določbe 146. člena ZUP. Vrednost tožnikovega poslovnega deleža v družbi N. v višini 2.581.500 SIT je razvidna iz računovodskih izkazov, ki morajo po ZGD prikazovati resnično stanje premoženja, zato je utemeljen zaključek tožene stranke, da tožnikovih pavšalnih navedb o nižji vrednosti njegovega poslovnega deleža od prikazane v računovodskih izkazih in zadnji bilanci stanja, ni mogoče upoštevati.

Po določbi 407. člena ZGD družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo ne odgovarjajo za obveznosti družbe, zato ni utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka pri vrednotenju družbe N. upoštevati izgubo družbe, saj prikazana izguba nima vpliva na tožnikov premoženjski položaj.

Tožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba pristranska, nepoštena, nezakonita ter v nasprotju z Ustavo RS in človekovimi pravicami. Glede na to, da je tožena stranka predsednik upravnega sodišča, so bile podane okoliščine za objektivno pristranskost sodnikov upravnega sodišča. To potrjujejo vse dosedanje odločitve upravnega sodišča. Predsednik upravnega sodišča je po 2. odstavku 34. člena ZBPP dolžan postopati po ZUP in pred svojo odločitvijo ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo ter mu dati možnost, da se izjavi o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah. Vse to mu je bilo kršeno, na kar bi morali po uradni dolžnosti paziti sodniki upravnega sodišča in že zaradi tega odločbo svojega predsednika razveljaviti. Upravno sodišče v tej zadevi ni želelo ugotoviti pravilnega dejanskega stanja. Dejansko stanje v zvezi z dejansko vrednostjo firme N. ni bilo ugotovljeno, ampak vzpostavljeno. Že iz evidenc sodnega registra je razvidno, da je bila firma dokapitalizirana z osnovnim sredstvom, rabljenim strojem letnik 1978, ki je danes, 11 let po cenitvi, že zastarel in skoraj brez vrednosti. Splošno znano je, da gospodarske družbe ustvarjajo dobiček, v kar se šteje tudi izguba, zato upravno sodišče premoženje družbe ne bi smelo šteti med premoženje prosilca, ki dosega ali presega višino dvajset minimalnih plač. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi drugega člana njegovega gospodinjstva, sina M., ki je prav tako po krivdi organa brez zaposlitve in prihodkov, šteti med člane njegovega gospodinjstva. Z izpodbijano sodbo so bile kršene tudi človekove pravice do poštenega sojenja in enakega varstva pravic. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi njegovi prošnji za dodelitev nujne - izjemne brezplačne pravne pomoči, oziroma da zadevo vrne drugemu upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Zavrača očitek o pristranskosti sodnikov upravnega sodišča. Predsednik in sodniki upravnega sodišča se zavedajo dolžnosti določenih v Zakonu o sodiščih in Zakonu o sodniški službi, prav tako se zavedajo in držijo svojih sodniških dolžnosti. Da tožnikove navedbe o pristranskosti sodišča niso utemeljene, kažejo tudi podatki o upravnih sporih zoper odločbe predsednika Upravnega sodišča RS.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pravilni pa so tudi razlogi, ki jih je sodišče navedlo za svojo odločitev. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa sodišče druge stopnje še navaja:

Po podatku izpiska iz sodnega registra gospodarskih družb Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je v upravnih spisih, izhaja, da znaša tožnikov kapitalski vložek v družbi N. 2.581.500 SIT, vrednost njegovih vrednostnih papirjev pa 84.000 SIT. Zato je tožena stranka utemeljeno zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči, saj tožnik ne izpolnjuje premoženjskega pogoja, določenega v 1. odstavku 22. člena ZBPP. Tožnikovo premoženje namreč presega vrednost iz 1. odstavka 19. člena ZBPP, to je dvajset minimalnih plač.

Prvostopno sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni ugovor, ki ga tožnik ponavlja v pritožbi, da bi morala tožena stranka pri presoji tožnikovega vložka v gospodarski družbi N., upoštevati tudi izgubo te družbe. Pri oceni vrednosti navedene družbe, sta tožena stranka in sodišče prve stopnje izhajala iz vrednosti kapitala iz zadnjega računovodskega izkaza - bilance stanja, ki je predložen v upravne spise. Te presoje tožnik ne more uspešno izpodbiti le s pavšalnimi zatrjevanji o majhni vrednosti stroja, ki naj bi po njegovem mnenju predstavljal celoten kapital. Tudi po presoji pritožbenega sodišča na oceno vrednosti družbe N. ne more vplivati vrednost bilančne izgube, saj ta izkazuje le razmerje med prihodki in odhodki.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka šteti med člane tožnikovega gospodinjstva tudi tožnikovega sina M. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnikov sin že v letu 2003 dopolnil 26 let in ga zato ni mogoče obravnavati kot tožnikovega družinskega člana v smislu 23. člena ZBPP.

Tožena stranka ni kršila pravil upravnega postopka, ko tožnika ni zaslišala. V skladu s 1. in 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP je lahko odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, v katerem ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

Neutemeljen je tudi tožnikov pritožbeni ugovor glede pristranskosti sodišča prve stopnje, saj v predloženih spisih za takšno trditev ni nobene podlage. Vrhovno sodišče je tožniku v eni izmed sodb že pojasnilo, da zaradi same zakonske ureditve sodne kontrole dodeljevanja brezplačne pravne pomoči, sodniki, ki odločajo v upravnem sporu, še niso pristranski, tudi tedaj ne, če tožbo kot neutemeljeno zavrnejo. Tožnik tudi ni konkretiziral svoje trditve, da mu je bila z odločitvijo upravnega sodišča kršena človekova pravica do poštenega sojenja in enakega varstva pravic. Zatrjevano kršitev človekove pravice je treba točno opredeliti in navesti dejanje oziroma akt, s katerim naj bi se taka pravica kršila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.