Sodba I Up 416/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO] Če objekt stoji na eni parceli in mu zemljišče sosednje parcele, na kateri ni nobenega objekta, ni določeno kot funkcionalno zemljišče, se ta sosednja parcela ne šteje v funkcionalno zemljišče objekta v smislu 12. člena Navodila, temveč se za to parcelo določi odškodnina kot za nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 14.11.2001, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote G.R. z dne 23.3.2001. S to odločbo je bilo odločeno, da sta upravičenca do denacionalizacije vsak do 1/2 pok. J.K. in pok. M.K., roj. D.; da je zavezanka Slovenska odškodninska družba (v nadaljevanju SOD) za podržavljene nepremičnine parc. št. 141 stavbišče v izmeri 65 m2 in del parc. št. 397/4 dvorišče v izmeri 420 m2, v času podržavljenja vpisani pri vl. št. 241 k.o. M.v., dolžna v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice v nominalni vrednosti 23.998,24 DEM skrbnici za posebne primere M.K.; da je bila upravičencema ob podržavljenju določena odškodnina v višini 186.817 takratnih din, kar znaša 16% vrednosti podržavljenih nepremičnin in se pri vračilu ne upošteva; da ta odločba dopolnjuje delno odločbo o denacionalizaciji z dne 26.5.1994, s katero je bil del odvzetih nepremičnin že vrnjen v naravi. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla v izpodbijani odločbi tožena stranka. Na podlagi dejanskega stanja, ki ga je v svoji odločbi navedla tožena stranka in ki ga potrjujejo tudi upravni spisi, je ugotovilo, da je bila ob podržavljenju zazidana le nepremičnina parc. št. 141, da je le na njej stal objekt, ki je bil po podržavljenju porušen in je predmet vračanja v tem postopku ter se zanj določa odškodnina, da na parceli 397/4 ni stal noben objekt, da pa je bila komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, ter da je treba glede na to določiti odškodnino po Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93-odl.US, 65/93-odl.US in 26/2000 v nadaljevanju Navodilo). Pri tem je bila odškodnina za objekt, stoječ na parceli 141, pravilno izračunana. Ne bi bilo s skladu z Navodilom, če bi v funkcionalno zemljišče za ta objekt šteli tudi 130 m2 (dvojni fundus objekta s parcele 141) parcele št. 397/4, ker ta ni bila pozidana in ni bila določena kot funkcionalno zemljišče. Zoper prvostopno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Vztraja pri navedbah, ki jih je dala v dosedanjem postopku. Kot nesporno poudarja, da je podržavljena stanovanjska hiša z gospodarskim poslopjem v času podržavljenja stala le na parc. št. 141, in da parc. št. 397/4 ni bila pozidana. Ker pa je bilo v postopku ugotovljeno, da predstavlja površina fundusa navedenih objektov 65 m2, kar pomeni, da je bila parc. št. 141, ki je v času podržavljenja merila 65 m2, v celoti zazidana. Parc. št. 397/4 pa je predstavljala dvorišče navedenih objektov in je služila za njihovo nemoteno rabo. Ker je bila vrednost podržavljenih objektov določena po točkovni metodi, pomeni, da je vrednost zemljišča v obsegu še dvakratne površine fundusa objektov vsebovana v vrednosti stanovanjskega in gospodarskega poslopja. To pomeni, da dvakratna površina fundusa objekta, to je 130 m2, ki je že vsebovana v vrednosti objekta, posega v parcelo 397/4 in je zato navedeno dejstvo treba upoštevati pri določitvi odškodnine za parc. št. 397/4. Če se to ne upošteva, pomeni, da se za 130 m2 zemljišča odškodnina določa dvakrat, in sicer je enkrat že upoštevana v vrednosti objekta, drugič pa se za isto površino določa odškodnina v višini nezazidanega komunalno opremljenega stavbnega zemljišča, ki predstavlja parc. št. 397/4, za kar pa v ZDen ni podlage. Zato meni, da upravičencema pripada odškodnina za podržavljeno parcelo 397/4, v izmeri 290 m2, ocenjeno kot nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče v višini 7.769,68 DEM. Skupna višina odškodnine za obravnavano premoženje pa po mnenju SOD znaša 20.515,28 DEM. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi. Tožena stranka, prizadeta stranka M.K., Ljutomer, in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili. Pritožba ni utemeljena. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodili ugotovitev organa prve stopnje, da parcela 397/4 ni bila podržavljena kot funkcionalno zemljišče, čeprav je bila dvorišče. Glede na to del te parcele v površini 130 m2, kolikor predstavlja dvakratnik površine fundusa objekta, ki je ob podržavljenju stal na parceli 141, ne predstavlja funkcionalnega zemljišča in ni zajet v odškodnini za objekt. S pravilno uporabo 12. člena Navodila je bilo tudi pravilno ugotovljeno in obrazloženo, zakaj ni mogoče šteti, da je bilo podržavljeno funkcionalno zemljišče. Z zavrnilnimi razlogi se pritožbeno sodišče strinja. V smislu Navodila namreč dvorišče ni v isti kategoriji kot funkcionalno zemljišče, tožeča stranka pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala, da je bilo funkcionalno zemljišče k objektu na parc. št. 141 določeno. Ob podržavljenju na parc. št. 397/4 ni stal objekt in ker to zemljišče ni bilo določeno kot funkcionalno zemljišče k objektu na parc. št. 141, se ga ne da vključiti v izračun vrednosti objekta, ki je stal na parc. št. 141, temveč je treba zanj posebej določiti odškodnino v smislu Navodila kot za nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Torej odškodnina za to parcelo ni zajeta v odškodnini za objekt in parcelo 141. Enako je Vrhovno sodišče RS odločilo v sodbi: I Up 193/2002 z dne 20.1.2005. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.