Sodba I Up 329/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

S tožbo v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati pravilnosti izvršilnega naslova (sklenjene poravnave), ki se izvršuje, niti spremeniti ali odpraviti posameznih določb sklenjene poravnave o ureditvi stikov med očetom in otroci.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.6.2003. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote N.m. z dne 17.3.2003, s katerim je ta prvostopni organ odločil: da se dovoli izvršba poravnave, sklenjene pred Centrom za socialno delo N.m. dne 17.7.2002, ki je postala izvršljiva istega dne, v 1 in 5 alinei poravnave, ne dovoli pa se v 2, 3 in 4 alinei (1. točka izreka); da je tožnica dolžna na osnovi delno izvršljive poravnave iz 1. točke sklepa pripraviti hči A.G., sina E.G. in hči V.G. na stike z očetom M.G. in omogočiti stike očetu z otroci, in sicer vsako nedeljo v mesecu od 17.00 do 19.00 ure, ko mati otroke pripelje v S. in vsako sredo v mesecu, ko oče lahko po 17.00 uri do 19.00 ure pokliče otroke po telefonu (2. točka izreka); če tožnica kot zavezanka ne bo pričela s prvim terminom po vročitvi sklepa izvrševati svoje obveznosti, bo kot prisilno sredstvo uporabljena in tako izterjana denarna kazen v znesku 12.000 SIT (3. točka izreka); da pritožba zoper sklep ne zadrži izvedbe izvršbe (4. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je pri zavrnitvi tožničine tožbe na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo razlogom tožene stranke in jih zato ni ponavljalo. Tožnici je pojasnilo postopek za dovolitev upravne izvršbe in glede na to, da obstoj poravnave z dne 17.7.2002 kot izvršilnega naslova niti ni sporen, glede načina izvršbe s prisilitvijo z denarno kaznijo sklepa, ter da v zvezi z izvršbo tožnica ne uveljavlja ugovorov, kakršne bi v postopku upravne izvršbe lahko z uspehom uveljavljala, se je sodišče prve stopnje strinjalo z odločitvijo tožene stranke o dovolitvi izvršbe. Tudi glede tožničinih navedb o spremenjenih okoliščinah, ki naj bi nastopile po sklenitvi poravnave (da se oče otrok opija) sodišče meni, da bi morala tožnica izposlovati v takem primeru novo odločbo o stikih očeta z otroci.

Dodalo je še, da bi v takem primeru lahko predlagala odlog izvršbe.

Tožnica v pritožbi navaja, da obstajajo dokazi o večletni tiraniji Centra za socialno delo N.m., čeprav je ta center večkrat opozarjala in želela preprečiti to tiranijo. Sodba se sklicuje na sklenjeno poravnavo, vendar pa tudi, če bi res bila sklenjena, so v poravnavi postavljeni pogoji, pod kakšnimi mora izpolnjevati svoje obveznosti tudi nasprotna stranka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbi ugodi.

Tožena stranka in prizadeta stranka (M.G.) odgovora na pritožbo nista vložili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Kot je že pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, tožnica v tem upravnem sporu izpodbija dovolitev izvršbe, ki jo je dovolila Upravna enota N.m. s svojim sklepom z dne 17.3.2003. S tem sklepom je upravni organ prve stopnje dovolil izvršbo na podlagi sklenjene poravnave med tožnico in M.G. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) z dne 17.7.2002, s katero so bili med njima dogovorjeni stiki med M.G. in njunimi mladoletnimi otroci A., E. in V. Že sodišče prve stopnje je tožnici pojasnilo, da se tožničine tožbene navedbe nanašajo le na izvršilni naslov (sklenjeno poravnavo), ne pa tudi na samo izvršbo. S tožbo v upravnem sporu namreč ni mogoče izpodbijati pravilnosti izvršilnega naslova (sklenjene poravnave), ki se izvršuje, torej v obravnavanem primeru tožnica ne more uspeti s svojim zahtevkom in v tem upravnem sporu odpraviti oziroma spremeniti določb sklenjene poravnave o ureditvi stikov med prizadeto stranko in njunimi otroci.

Tudi v pritožbi tožnica ponovno navaja razloge, ki se nanašajo na samo ureditev stikov z otroci, torej na samo vsebino sklenjene poravnave, ki se izvršuje, ne pa na sam sklep Upravne enote N.m. o izvršbi. Zato tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Pritožbeno sodišče je glede na to, da tožnica ni navedla pritožbenih razlogov, zaradi katerih izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, preizkusilo to sodbo po uradni dolžnosti v mejah, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker ni našlo niti teh razlogov, je tožničino pritožbo zavrnilo na podlagi določbe 73. člena ZUS kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.