Sodba I Up 1284/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Glede na določbe 50. in 51. člena ZUN je za vsak poseg v prostor treba pridobiti ustrezno dovoljenje. ZUN izjem, ko bi se lahko poseglo v prostor brez kakršnegakoli dovoljenja, ne določa.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.12.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila 2.

točko izreka odločbe urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote N.m. z dne 1.8.2002 in jo nadomestila z novo, ki se glasi: za posege v prostor iz 1. točke izreka te odločbe veljajo naslednje prepovedi: promet z njimi, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi ter odmero davčnih dajatev. V preostalem delu je pritožbo zavrnila. Prvostopni upravni organ je s 1. točko izreka odločil, da mora tožnik odstraniti z betonskimi bloki zidan oporni zid dolžine cca 25 m, višine 40 cm do 200 cm, katerega je zgradil v H. na zemljišču s parc. št. 2006/1 k.o. Š. ter mora vzpostaviti prejšnje stanje. V 3. točki izreka je določeno, da bo v primeru, če investitor ne bo izvršil naloženega dejanja, kot je to določeno v 1. točki izreka te odločbe, to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške. V 4. točki izreka je določeno, da bo stroške postopka, nastale z izvršbo, plačal investitor na podlagi posebnega sklepa, pod 5. točko izreka pa je določeno, da pritožba zoper prvostopno odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da gre v tem sporu za inšpekcijski ukrep, ki je bil izrečen na podlagi 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01, ZUN). Strinja se s presojo tožene stranke, da je tožnik s tem, ko je na zemljišču parc. št.

2006/1 k.o. Š. zgradil oporni zid brez dovoljenja pristojnega organa, nedovoljeno posegel v prostor. Dejstvo, da je tožnik investitor posega in da zanj nima ustreznega dovoljenja pa je bistveno za izrek inšpekcijskega ukrepa. Pritrdilo je toženi stranki in razlogom, s katerimi je zavrnila pritožbene ugovore, ki jih tožnik v tožbi ponavlja, in sicer, da je bilo treba zgraditi podporni zid zaradi zaščite pred posedanjem in morebitnim drsenjem zemlje, da ni pravilna ugotovitev inšpektorja, da je možno sporni zid odstraniti brez škode za stanovanjski objekt in da mu ni bila dana možnost izjasniti se o vseh dejstvih, ki so pomembna za odločanje. Sklicujoč se na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS jih v obrazložitvi tožbe ne ponavlja. Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni ugovor, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, saj ni razvidno, da odstranitev zidu ne bo imela škodljivih posledic na objekt. Presodilo je, da je tožena stranka pravilno odločila o ugovoru tožnika glede možnih posledic odstranitve spornega zidu. Tudi po presoji sodišča prve stopnje iz izvedeniških mnenj ne izhaja, da zidu ne bi bilo mogoče odstraniti in vzpostaviti prejšnjega stanja, navedeno pa izhaja tudi iz zapisnika o ogledu, ki ga je opravil inšpektor. Strinja se tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavani zadevi ne gre za nujni poseg v smislu 3. odstavka 1. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 26/86 ter Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 59/96, 45/99 in 52/2000), saj ni šlo za preteče naravne ali druge nesreče, ne za druge izredne dogodke.

Tožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev nepravilno oprlo le na dejstvo, da je bil oporni zid zgrajen brez ustreznega dovoljenja, ni pa upoštevalo, da je bil poseg nujen in strokovno izveden. V dokaz navedenega je pridobil tri strokovna mnenja, iz katerih izhaja, da je bila izgradnja zaščitnega zidu nujna zaradi preprečitve posedanja in drsenja zemlje. Sodišče je odločitev nepravilno oprlo le na mnenje inšpektorja, ki je temeljilo na opravljenem ogledu, ne da bi opravil kakršnekoli meritve. Sodišče pri presoji ni upoštevalo dejstev, da zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja ni mogel pridobiti lokacijskega dovoljenja, čeprav je zanj zaprosil. Pri presoji tudi ni upoštevalo, da je lastništvo nad parcelo št. 2006/1 pridobil s kupoprodajno pogodbo, v celoti plačal kupnino in prometni davek in podal zahtevek za vpis v zemljiško knjigo. Navedeno nepremičnino uporablja že ves čas od nakupa dalje in jo je kot dober gospodar dolžan pravilno uporabljati in vzdrževati. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta tudi zanemarila morebitne kasnejše posledice, ki bi nastale zaradi porušitve opornega zidu. Navaja še, da plačuje vse dajatve, da bo pridobil lokacijsko dovoljenje, da z vzdrževanjem objekta ne dela škode drugim, da je poseg opravil strokovno in ni posegel na sosednje zemljišče. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za ukrep urbanističnega inšpektorja na podlagi 73. člena ZUN, po katerem odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možno, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika ali upravljalca zemljišča. Ni sporno, da je tožnik posegel v prostor brez ustreznega upravnega dovoljenja, ki bi ga moral imeti tudi po presoji pritožbenega sodišča.

V ZUN je uveljavljena ureditev, ki določa, da je za vsak poseg v prostor potrebno ustrezno upravno dovoljenje. Na podlagi 1. odstavka 50. člena ZUN mora investitor za graditev objektov in naprav pridobiti lokacijsko dovoljenje. V 51. členu ZUN pa so določene izjeme, za katere lokacijsko dovoljenje ni potrebno, mora pa si investitor za ta dela, pred pričetkom del, pridobiti odločbo o priglasitvi del. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je za vsak poseg v prostor treba pridobiti ustrezno dovoljenje.

ZUN izjem, ko bi se lahko poseglo v prostor brez kakršnegakoli dovoljenja ne določa. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za nujne posege v smislu 3. odstavka 1. člena ZGO, to je za gradnjo zaradi pretečih naravnih in drugih nesreč ali izjemnih dogodkov. Za presojo zakonitosti urbanističnega ukrepa je torej bistveno, ali je investitor izvedel poseg v prostor brez predpisanega dovoljenja. Ker ni sporno, da tožnik dovoljenja za poseg v prostor nima, pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na razloge, ki jih navaja za svoje ravnanje, na lastništvo parcele, na strokovno opravljeno delo in na vpliv posega v sosednji prostor, na odločitev ne vplivajo.

Na odločitev pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati trditev, da bi odstranitev zidu morebiti povzročila kasnejše posledice. Že sodišče prve stopnje je pravilno pritrdilo toženi stranki, da navedeno iz predloženih izvedeniških mnenj ne izhaja, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal, da bi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja nastala škoda. Na pravilnost odločitve tudi ne more vplivati postopek za pridobitev lokacijskega dovoljenja, ki naj bi ga tožnik že začel, vendar lokacijskega dovoljenja še ni pridobil.

Morebitna kasnejša pridobitev lokacijskega dovoljenja lahko vpliva le na izvršitev še ne izvršenega ukrepa. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bili izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN.

Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke, ki ji pritrjuje sodišče prve stopnje, pravilna in zakonita.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.