Sodba I Up 99/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 25.5.2000 odpravi.

[JEDRO]

Določba 49. člena ZSZ je umeščena v prehodne določbe ZSZ in pomeni izjemo glede izpolnjevanja pogojev za parcelacijo, ki so določeni v drugih zakonih, ki urejajo parcelacijo zemljišč. Pridobitev statusa zazidanega stavbnega zemljišča je vezana le na pravnomočnost odločbe o parcelaciji.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 25.5.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Območne geodetske uprave K., Izpostava K. z dne 3.5.2000, s katero je ta zavrnila zahtevo tožnikov za parcelacijo zemljišča parc. št. 6381 k.o. P., ker v roku, ki jima ga je postavil prvostopni organ, nista predložila dokazil, da so izpolnjeni pogoji za parcelacijo.

Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke. V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da v določbi 49. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, ZSZ) res niso predpisani nikakršni pogoji, pod katerimi je možno izvesti parcelacijo na zemljišču, na katerem stoji objekt, ki je zgrajen brez ustreznih dovoljenj, vendar to ne pomeni, da za parcelacijo po navedenem členu ZSZ ni treba izpolnjevati nobenih pogojev in predložiti nobenih dokazil. Določbo 49. člena ZSZ je po presoji sodišča prve stopnje treba razlagati v povezavi s predpisi, ki urejajo prostorsko planiranje, urejanje prostora, urejanje naselij in drugih posegov v prostor, kmetijska zemljišča in drugimi predpisi, ki se nanašajo na navedeno problematiko. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno presodilo, da je tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je potrdila odločitev prvostopnega organa, ki je vlogo tožnikov za parcelacijo zavrnil, ker kljub njegovemu pozivu nista predložila zahtevanega lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del oziroma potrdila Upravne enote P., da prostorski izvedbeni akt omogoča legalizacijo njunega brez dovoljenj zgrajenega objekta. Tudi po presoji sodišča prve stopnje bi tožnika s predložitvijo enega izmed navedenih dokumentov dokazala, da so izpolnjeni pogoji, ki jih za gradnjo na zemljišču določajo posamezni predpisi. Legalizacija objekta, ki je zgrajen brez dovoljenj, ni končana že z njegovo priglasitvijo in s plačilom ustreznega depozita. Za legalizacijo takega objekta je namreč treba sprejeti še prostorski izvedbeni akt ter na njegovi podlagi izdati lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Po 16. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št.

18/93) pa se šteje, da je s sprejetjem prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora sprejeta tudi sprememba oziroma dopolnitev prostorskih sestavin dolgoročnega plana države oziroma občine. V tem primeru ni treba sprejemati še posebnih planskih aktov.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 73. člena ZUS in uveljavljata zlasti pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 49. člena ZSZ. V nasprotju z navedeno določbo je stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo za parcelacijo treba predložiti lokacijsko dovoljenje ali potrdilo upravne enote, da prostorski izvedbeni akt omogoča legalizacijo gradnje, saj ni sporno, da njuno zemljišče ne leži na ureditvenem območju. S pravnomočnostjo odločbe o parcelaciji objekt še ni legaliziran, dopusti se le, da se spremeni status zemljišča in se omogoči začetek legalizacije gradnje na neurejenem območju. Zato ni pravilna odločitev sodišče prve stopnje, da je določbo 49. člena ZSZ treba razlagati v povezavi z drugimi predpisi. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in njunemu zahtevku ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ni sporno, da je v obravnavani zadevi predmet presoje zahteva tožnikov za parcelacijo zemljišča, ki je bilo ob uveljavitvi ZSZ pozidano, nahaja pa se izven ureditvenega območja. Sporna pa je razlaga določbe 49. člena ZSZ.

Parcelacija zemljišč, ki so bila na dan uveljavitve ZSZ (25.7.1997) pozidana in se nahajajo izven ureditvenih območij, je urejena v 49. členu ZSZ. Po določbi 1. odstavka navedenega člena pridobijo zemljišča, ki so na dan uveljavitve tega zakona pozidana in se nahajajo izven ureditvenih območij naselij, status zazidanega stavbnega zemljišča s pravnomočnostjo odločbe o parcelaciji. Po določbi 2. odstavka se parcelacija izvede na predlog lastnika takšnega zemljišča. Navedena zakonska določba je umeščena v prehodne določbe ZSZ in pomeni izjemo glede izpolnjevanja pogojev za parcelacijo, ki so določeni v drugih zakonih, ki urejajo parcelacijo zemljišč. Z uveljavitvijo določbe 49. člena ZSZ je omogočena ureditev zatečenega stanja glede določene vrste zemljišča in omogočena pridobitev statusa stavbnega zemljišča. Pridobitev statusa zazidanega stavbnega zemljišča je glede na določbo 1. odstavka 49. člena ZSZ vezana le na pravnomočnost odločbe o pracelaciji, drugih pogojev ali priložitev dokazil pa navedeni zakon v 49. členu ne določa. Zato predložitve dokazil, ki niso določena z zakonom, od stranke ni mogoče zahtevati. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje nepravilno pritrdilo toženi stranki, da tožnika nista izpolnila vseh pogojev za parcelacijo po določbi 49. člena ZSZ, ker nista predložila zahtevanega lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del oziroma potrdila Upravne enote P., da prostorski izvedbeni akt omogoča legalizacijo njunega, brez dovoljenja zgrajenega objekta.

Glede na navedeno zmotno uporabo 49. člena ZSZ je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 73. člena ZUS pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo odločbo tožene stranke.