Sodba I Up 1234/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Če ima delo elemente delovnega razmerja, ne gre za delovnega deportiranca.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59.

člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.7.2003. Tožena stranka je z njo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote C. z dne 16.9.2002, s katero je navedeni organ prve stopnje zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja -

delovnega deportiranca za čas od 1.11.1941 do 1.9.1944. Tožena stranka je ugotovila, da je imelo tožnikovo delo v VDM H. in v VDM M. značaj rednega delovnega razmerja, ker je zanj dobival plačilo, koristil dopust in uveljavil tudi pokojninsko dobo.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Ni izkazano, da je bil tožnik poslan na delo zaradi okoliščin, navedenih v določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN). V delovne deportirance ni mogoče uvrstiti oseb, ki jih je na delo poslal takratni urad za delo na nemškem zasedenem območju in pri katerem obstajajo v času dela vsi elementi zaposlitve.

Tožnik v pritožbi smiselno navaja, da je odločitev nezakonita in želi, da se zadeva še enkrat preveri.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Iz predloženih spisov izhaja, da je tožnik uveljavljal zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja - delovnega deportiranca in to za čas od 1.11.1941 do 1.9.1944. Odločitve obeh upravnih organov o zavrnitvi zahtevka in sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbe temeljijo na ugotovitvi, da je bil tožnik poslan na delo iz ekonomskih razlogov, ne pa zaradi okoliščin, ki jih v 1.

členu določa ZZVN. Po navedeni določbi je namreč žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki so jo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale na prisilno delo (delovni deportiranec).

Tožnik v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih ugovorov, s katerimi bi izpodbijal ugotovljene dejanske okoliščine, na katerih temeljijo odločitve obeh upravnih organov in sodišča prve stopnje. Tudi v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi kazalo na drugačno dejansko stanje oziroma na to, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo zato dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.