Sodba II Ips 533/92 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje je moč povzeti, da je tožnik tožencu oddal v svoji enodružinski stanovanjski hiši najprej eno sobo, nato pa še eno sobo ob souporabi skupnih prostorov. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev, ki jih v reviziji ni moč izpodbijati (3. odst. 385. čl. ZPP), pa ni moč sklepati, da naj bi bil predmet oddaje po pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama 7.12.1987 in poimenovani kot podstanovalska pogodba, stanovanje (1. odst. 4. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih - v nadaljevanju ZSR, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 158. čl. Stanovanjskega zakona - UR.l. RS 18/91-I).

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo, da se mora izseliti in izprazniti dve sobi, kuhinjo in shrambo v hiši. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji sodiščema očita, da sta nepravilno uporabili določbe ZSR, ki opredeljujejo pojem stanovanja. Toženec in njegova družina namreč uprabljajo celotno podstrešno stanovanje, ki v naravi predstavlja 2 sobi, kuhinjo, shrambo in hodnik s souporabo WC-ja. Ti prostori predstavljajo samostojno stanovanjsko enoto, imajo poseben vhod in se zapirajo z enim ključem. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP). Revizija ni utemeljena. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje je moč povzeti, da je tožnik tožencu oddal v svoji enodružinski stanovanjski hiši najprej eno sobo, nato pa še eno sobo ob souporabi skupnih prostorov. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev, ki jih v reviziji ni moč izpodbijati (3. odst. 385.čl.ZPP), pa ni moč sklepati, da naj bi bil predmet oddaje po pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama 7.12.1987 in poimenovani kot podstanovalska pogodba, stanovanje (1. odst. 4. čl.Zakona o stanovanjskih razmerjih - v nadaljevanju ZSR, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 158. čl. Stanovanjskega zakona - Ur.l.RS 18/91-I). Sodišču tedaj ni moč očitati, da bi zmotno razlagalo pojem stanovanja. Iz povedanega pa je moč povzeti tudi to, da se toženec (že zato) ne more sklicevati na pridobljeno pravico uporabe in iz le-te izvirajočo stanovanjsko zaščito, do katere bi bil upravičen po stanovanjski pogodbi, sklenjeni za nedoločen čas (34. čl. in 81. čl. ZSR). Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilni. Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).