Sodba I Up 493/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in odločba Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 14.7.2000, odpravi.

[JEDRO]

V postopku parcelacije po 49. členu ZSZ mora vlagatelj zahteve izkazati le, da je bilo zemljišče ob uveljavitvi ZSZ (25.7.1997)

pozidano in da se nahaja izven ureditvenega območja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 14.7.2000, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Območne geodetske uprave K., Izpostava K. z dne 29.3.2000. Z njo je prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za parcelacijo parcel št. 4353/1 in 6353/8 k.o. P. V razlogih sodbe sodišče navaja, da je zahteva za parcelacijo, ki temelji na določbi 49. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št.

44/97-ZSZ) utemeljeno zavrnjena, ker določbe 49. člena ZSZ ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno kot to smiselno zatrjuje tožnik, češ da ta določba ne predpisuje drugih pogojev za parcelacijo.

Določba 49. člena ZSZ ureja takšna dejanska stanja, ko se posegu, ki je bil izveden brez potrebnih dovoljenj (izven ureditvenega območja), je pa mogoča njegova legalizacija, odmerja pripadajoče zemljišče, ki s pravnomočnostjo odločbe o parcelaciji pridobi status stavbnega zemljišča. Lastnik zemljišča, ki je po 2. odstavku 49. člena ZSZ legitimiran za vložitev predloga za parcelacijo, mora predložiti dokaze, s katerimi dokazuje izpolnjevanje v tej določbi vsebovanih relevantnih dejstev, kar pa je tudi status zemljišča. Da zemljišče lahko pridobi status stavbnega zemljišča, mora biti dana podlaga v prostorskih aktih in konkretnih upravnih dovoljenjih. Zato mora lastnik predlogu za parcelacijo po 49. členu ZSZ predložiti lokacijsko dovoljenje ali odločbo o dovolitvi priglašenih del oziroma v določenih primerih dokazilo, da prostorski izvedbeni akt omogoča legalizacijo nedovoljenega posega. Ker v obravnavanem primeru tožnik svoje zahteve ni dopolnil tako kot ga je upravni organ poučil (ni predložil dokaza, da je nedovoljeni poseg vključen v občinski PUP za sanacijo in je torej s tem zemljišče pridobilo status stavbnega zemljišča), je tožnikova zahteva utemeljeno zavrnjena. V zvezi s tožbenimi navedbami, da postopek, ki ga je začel leta 1993 še ni zaključen, sodišče le pripominja, da je zakonski rok za sprejem prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora potekel 10.7.1994 (16. člen ZUN-D) in je tožnik, če je bil njegov poseg vključen v odlok, imel možnost predložiti dokaze, ki jih je upravni organ od njega zahteval.

V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. ZSZ je specialni predpis in v določbi 49. člena ne določa drugih pogojev za izvedbo parcelacije kot so ti, ki so navedeni v tej določbi. Ne obstaja nobeno obvezno tolmačenje določbe 49. člena ZSZ niti noben drug zakon ne določa dodatnih pogojev za parcelacijo. Nesprejemljivo je razlogovanje, da mora lastnik takšnega zemljišča predlogu za parcelacijo predložiti lokacijsko dovoljenje ali odločbo o dovolitvi priglašenih del ter da to izhaja iz teleološke razlage 49. člena ZSZ. Če se zemljišče nahaja izven ureditvenega območja, ni mogoče predložiti lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, saj jo niti ni mogoče pridobiti. Iz vsebine določbe 49. člena ZSZ jasno izhaja, da se podeljuje status zazidanega stavbnega zemljišča takšnemu zemljišču s samo zakonsko določbo in samo za točno določene primere z namenom nadaljnje možnosti legalizacije. Vsakršno drugačno razlogovanje je le zanikanje jasne zakonske določbe. Če bi zakonodajalec imel namen kot ga skuša plasirati pobijana sodba, bi to v zakonu napisal. Ni razumljivo zakaj bi zakonodajalec sam skušal obiti določbe svojega pravnega akta s prehodno določbo. 49. člen ZSZ ničesar ne skuša obiti, ampak ureja določena neurejena stanja do uveljavitve zakona.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da se zahteva tožeče stranke za parcelacijo nanaša na zemljišče, ki je bilo ob uveljavitvi ZSZ pozidano in da se to zemljišče nahaja izven ureditvenega območja.

Prav to situacijo, to je parcelacijo zemljišč, ki so bila na dan uveljavitve ZSZ (25.7.1997) pozidana in se nahajajo izven ureditvenih območij, je urejal v 49. členu ZSZ. Po določbi 1. odstavka navedenega člena ZSZ pridobijo zemljišča, ki so na dan uveljavitve tega zakona pozidana in se nahajajo izven ureditvenih območij naselij, status zazidanega stavbnega zemljišča s pravnomočnostjo odločbe o parcelaciji. Parcelacija se izvede na predlog lastnika takega zemljišča (2. odstavek 49. člena ZSZ).

Določba 49. člena ZSZ je umeščena v prehodne določbe ZSZ, kar pomeni izjemo (drugačno ureditev) glede izpolnjevanja pogojev za parcelacijo, ki so določeni v drugih zakonih. Z uveljavitvijo te izjeme v ZSZ je bila omogočena ureditev zatečenega stanja glede določene vrste zemljišč (že zazidanih izven ureditvenih območij) in omogočena pridobitev statusa zazidanega stavbnega zemljišča.

Pridobitev statusa zazidanega stavbnega zemljišča je bila vezana le na pravnomočnost odločbe o parcelaciji, drugih pogojev oziroma kakršnokoli predložitev dokazov pa ZSZ v navedeni določbi ni določal in zato tudi ni mogoče širše oz. drugače razlagati.

Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje nepravilno pritrdilo toženi stranki, da tožeča stranka ni izpolnila vseh pogojev za parcelacijo po določbi 49. člena ZSZ, ker ni predložila zahtevanega lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del oziroma potrdila, da prostorski izvedbeni akt omogoča legalizacijo nedovoljenega posega.

Glede na navedeno zmotno uporabo 49. člena ZSZ je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 73. člena ZUS pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo odločbo tožene stranke.