Sklep II Ips 901/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO] Nedopustnost revizije ker vrednost spora ne dosega v zakonu določene vrednosti.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji morali toženki solidarno plačati znesek 1.818,56 SIT s pripadki, ugodilo pa je nasprotni tožbi in tožniku naložilo, da mora toženki plačati 441,00 SIT s pripadki. Višji zahtevek po nasprotni tožbi je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo. Tožnik je proti takšni sodbi vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in s predlogom, naj jo revizijsko sodišče spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku tožnika v celoti, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne, podrejeno pa, naj razveljavi sodbi nižjih sodišč ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. O zadevi je po temelju bilo napak odločeno. Toženka je s svojim vozilom pripeljala v križišče in nameravala nadaljevati vožnjo skozi križišče. Tožnik je v križišču zavijal v desno in ne v levo in pri zavijanju v desno ni toženki prečkal poti. Vozili se torej nista medsebojno ovirali. Toženka je kršila določbo 51. člena ZTVCP, ki določa, da mora voznik na zadostni razdalji pred križiščem zavzeti položaj na tistem prometnem pasu, po katerem mora voziti čez križišče. Toženka je morala tožnikovo vozilo zagledati najmanj 40 m pred trčenjem. Nezgodo in škodo je torej mogoče prepisati njeni nepazljivosti. Sicer pa bi v naslabšem slučaju morala biti ugotovljena soodgovornost pravdnih strank za nastalo škodo. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP). Revizija ni dovoljena. V obravnavani pravdi gre za premoženjskopravni spor iz 2. odstavka 382. člena ZPP. V takšnem premoženjskopravnem sporu je za presojo dovoljenosti revizije odločilna višina denarne (odškodninske) terjatve. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala plačilo odškodnine v znesku 1.818.56 oziroma 52,08 tedanjih dinarjev (sedaj SIT), medtem ko je tožena stranka v nasprotni tožbi zahtevala od tožnika plačilo zneska 441,00 SIT, pri čemer je bila tožba vložena dne 15.5.1991, nasprotna tožba pa dne 20.11.1992. Takšna višina terjatev po tožbi in po nasprotni tožbi je tudi predmet obravnave sodbe sodišča druge stopnje, pa tudi revizijskega izpodbijanja. Postopek se je začel (185. člen ZPP) v času veljavnosti novele ZPP iz leta 1990 (Uradni list RS, št. 20/90), ki velja od 21.4.1990. Za presojo dovoljenosti obravnavane revizije je zato treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku 8.000,00 SIT. Ker te vrednosti višina denarne terjatve po tožbi in po nasprotni tožbi ne presega (kar je po veljavnih določbah zakona o pravdnem postopku pogoj za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih), je bilo treba revizijo tožnika na podlagi določbe 392. člena ZPP zavreči kot nedovoljeno. Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in nedovisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).