Sklep I Up 1449/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Izpodbijana sodba se razveljavi in tožba zavrže.

[JEDRO]

Maturitetna ocena ni pravica ali pravna korist osebe, zato se pri odločanju o njej ne uporabljajo določbe ZUP.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 23.8.2002, s katerim je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper oceni iz maturitetnih predmetov geografije in angleščine.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe Pravilnika o maturi (Uradni list RS, št. 50/93 in drugi, Pravilnik), 50. člena Zakona o gimnazijah (Uradni list RS, št. 12/96) ter na določbe 2. in 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Navaja, da odločitev maturitetne komisije o oceni pri posameznem predmetu nima značaja odločanja o upravni stvari v smislu 2. člena ZUP. Izpodbijani sklep zato ni upravna odločba v smislu 2. odstavka 2. člena ZUP. V obravnavanem primeru gre za posamični akt organa s področja vzgoje in izobraževanja, ki ga urejajo specialni predpisi, zato se uporablja ZUP le smiselno, kar velja tudi za določbe, ki urejajo postavitev in delo izvedencev. Pri tem ni mogoče prezreti dejstva, da gre na področju vzgoje in izobraževanja za različne situacije, s tem pa tudi postopke, v katerih se lahko odloča o pravnih koristih posameznika. Ponovna preveritev ocene pri maturitetnem predmetu ne predstavlja avtoritativne odločitve nosilca oblasti, oziroma nosilca javnega pooblastila, temveč gre za opravilo strokovne narave (lex artis). Tožena stranka zato v obravnavanem primeru ni kršila določb ZUP, ko je ponovno ocenila vse izpitne naloge in sprejela (skupno) izpitno oceno (vseh izpitnih nalog).

Pravilnik v 47b členu določa, da se kandidat lahko pritoži le zoper izpitno oceno, odločitev maturitetne komisije pa ni odvisna od ocen posamičnih nalog, temveč je vezana na izpitno oceno kot celoto.

Ugovori tožnice, da je tožena stranka presegla svojo pristojnost in odločila v njeno škodo, so zato neutemeljeni.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb procesnega zakona in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju predvsem v delu, ki izrecno določa, da se ZUP uporablja kot subsidiaren zakon, kar izhaja iz njegovega temeljnega načela, ki se manifestira v določbi 4. člena. Ker specialni zakon posebnih pravil postopka nima, je glede na določbo 4. člena ZUP izrecno določena subsidiarna uporaba ZUP in s tem smiselno tudi vseh pravic, ki jih meritoren sklep v konkretnem primeru ponuja. Če je zakon predpisal preveritev ocenjevanja in dodaten zaključek v obliki individualnega akta to je sklepa, je jasno, da je upravni akt in da ima stranka v tem postopku pravico do materialnega, kakor tudi do procesnega varstva. Če bi upravno sodišče ugotovilo nasprotno, da izpodbijani sklep ni upravni akt, ni temeljnih predpostavk za vložitev tožbe in bi moralo tožbo zavreči in ne zavrniti. Strokovno nesprejemljiva je ugotovitev obrazložitve izpodbijane odločbe, ki odkazuje na uporabo procesnih pravil dokazovanja z izvedencem. Če bi temu res bilo tako, potem bi moral organ pozvati stranko, da poda soglasje v skladu z določbo 190. člena ZUP in bi moral izvedenca v tem primeru postaviti s sklepom. Če organu primanjkuje potrebnega strokovnega znanja, kar pa v konkretnem primeru ni mogoče sklepati, je potrebno očitati legitimnost celotni maturitetni komisiji, saj za njo stranka v tem postopku ni dala soglasja. To pa je seveda nesprejemljivo, saj gre za meritoren akt, ki se manifestira v ponovni preveritvi ocene, kot to pravilno ugotavlja sodišče, pri čemer materialni predpis predvideva, kako mora organ druge stopnje ravnati v primeru, če ugotovi morebitno napako, spremembo ali kakšno drugo obliko dejanskega stanja.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zavrglo tožničino tožbo iz naslednjih razlogov:

Akt, ki ga s tožbo izpodbija tožnica, je sklep tožene stranke, s katerim je ta na podlagi 47b člena ter 1. in 4. odstavka 48. člena Pravilnika zavrnila tožničino pritožbo zoper oceni, doseženi pri izpitih iz maturitetnih predmetov v okviru mature, ki jo je opravljala v spomladanskem roku leta 2002. Tega akta pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, ker ni dokončni posamični akt iz 2. odstavka 1. člena v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZUS, niti ni akt iz 3. odstavka 1. člena.

V letu 2002, ko je tožnica opravljala maturo, je veljal Zakon o gimnazijah (Uradni list RS, št. 12/96 in 59/2001), ki postopka in ocenjevanja mature ni urejal posebej, je pa v 3. odstavku 50. člena določal, da se Pravilnik o maturi uporablja do uveljavitve Zakona o maturi. Zakon o maturi (Uradni list RS, št. 15/2003) pa je začel veljati 1.3.2003, zato se v obravnavanem sporu ne uporablja. Niti Zakon o gimnazijah niti Pravilnik pa nista določala, da bi bila maturitetna ocena upravna stvar, ali da bi se o njej oziroma o pritožbi zoper njo odločalo z upravno odločbo, ali da bi tožena stranka odločala o pritožbah zoper maturitetno oceno v upravnem postopku. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v 1. odstavku 1. člena določa, da po tem zakonu morajo postopati upravni organi in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih zadevah, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi posameznikov, pravnih oseb in drugih strank. V 2. členu ZUP pa je določeno, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (1. odstavek). V 2. odstavku istega člena pa je določeno, da se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Maturitetna ocena pa po presoji pritožbenega sodišča ni pravica ali pravna korist osebe, zato se pri odločanju o njej ne uporabljajo določbe ZUP. Tudi akt, ki je bil izdan o pritožbi zoper to oceno, po presoji pritožbenega sodišča, ni upravni akt. To izhaja tudi iz vsebine akta, ki je izpodbijan v tem upravnem sporu. Ta akt namreč ni izdan na podlagi ZUP in se nanj ne sklicuje niti v obrazložitvi, ker za to tudi ni bilo zakonite podlage. Da bi bila ocena iz mature ustavna pravica posameznika, ne zatrjuje niti tožnica. Zato tudi ni mogoč upravni spor na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS.

Ker torej v tem upravnem sporu izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS s sklepom razveljavilo izpodbijano sodbo in zavrglo tožbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker tega ni storilo že prvostopenjsko sodišče.