Sodba in sklep I Up 396/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

[JEDRO]

Če Vlada RS ugotovi, da za prosilca ni izkazan interes RS za sprejem v državljanstvo RS, MNZ tako prošnjo zavrne.

Če tožnik v tožbi ne navede natančno, zoper kateri akt jo vlaga (ime organa, številka, datum) in izpodbijanega akta tožbi ne priloži, je treba tako tožbo zavreči, saj ni sposobna za obravnavo. V takem primeru izpodbijanega akta ne more pridobiti niti prvostopno sodišče.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.9.2002; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo tožnikovo tožbo zoper izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Z izpodbijano upravno odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožeče stranke za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 13/94 in 96/02), ker je Vlada na seji dne 18.12.2001 ugotovila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke za odločitev glede tožnikovega sprejema v državljanstvo Republike Slovenije. Pojasnilo je vsebino 13. člena ZDRS. Pojasnilo je tudi, da v takem primeru Vladi ni treba posebej razlagati, zakaj meni, da ni podan interes Republike Slovenije za sprejem določene osebe v državljanstvo Republike Slovenije. Zato je tudi odločitev tožene stranke, ki se sklicuje na navedeno mnenje Vlade Republike Slovenije z dne 18.12.2001, pravilna in zakonita. Tožbo zoper izbris iz registra stalnih prebivalcev in državljanov Republike Slovenije pa je sodišče zavrglo, ker tožnik kljub pozivu sodišča ni predložil dokazila o tem, da bi bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, temveč je to le pavšalno zatrjeval. V pozivu na dopolnitev vloge je bil tožnik tudi opozorjen, da bo sodišče tožbo v tem delu zavrglo v skladu z 2. odstavkom 29. člena ZUS, če pomanjkljivosti tožbe v petnajstdnevnem roku ne bodo odpravljene. Tožnik je sicer 7.11.2003 odgovoril na navedeni dopis sodišča, ni pa navedel nobenih novih dokazov oziroma podatkov, ki bi dokazovali njegov zatrjevani izbris iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije.

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo, ker meni, da bo morala Republika Slovenija izkazati interes za njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije iz nacionalnih razlogov, saj je pogodbenica mednarodnih pogodb o človekovih pravicah in bo morala prekiniti trinajst let trajajoče kršenje tožnikovih človekovih pravic, storjenih z izbrisom njegovega stalnega bivališča in državljanstva Slovenije, računalniško izpeljanim 26.2.1992, tajno in nezakonito brez odločbe s strani tožene stranke. Šlo je za digitalno etnično čiščenje Slovenije s strani tožene stranke. Sodišče pa je s sklepom zavrglo tožbeni zahtevek v zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, ker da tožnik ni predložil nobenega dokaza, da je bil trajno in nezakonito izbrisan. Tega dokaza mu tožena stranka ni izstavila, javno pa je znano po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003, da se je izbris dejansko zgodil. Tožnik izhaja iz predpostavke, da so vsem sodiščem znane odločbe ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pozvati toženo stranko, da predloži dokaz o izbrisu, ker ga le tožena stranka poseduje in ga lahko izda. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbenemu zahtevku v celoti ugodi in razveljavi sporno odločbo tožene stranke. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je zaradi posledic izbrisa brezposelen.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

V 13. členu ZDRS so predpisani pogoji in urejen postopek za sprejem odrasle osebe v državljanstvo Republike Slovenije s tako imenovano izredno naturalizacijo. Ali so ti pogoji izpolnjeni, ugotavlja Vlada s svojim mnenjem, pri čemer ugotovi, ali obstoja interes Republike Slovenije, da se določena oseba sprejme v državljanstvo Republike Slovenije zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov.

V obravnavanem primeru je za tožnika to Vlada ugotavljala na seji dne 18.12.2001 in ugotovila, da interesa Republike Slovenije za to, da postane tožnik državljan Republike Slovenije, ni. To je zadoščalo za izdajo odločbe tožene stranke, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita. Določbe 13. člena ZDRS namreč ne rešujejo vprašanj, ki so nastala določenim osebam zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Ker torej 13.

člen ZDRS ni pravna podlaga za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije, je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zoper prvostopno sodbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo prvostopno sodbo.

Pravilen in zakonit pa je tudi sklep prvostopnega sodišča (2. točka izreka sodbe in sklepa). Po 1. členu ZUS je namreč mogoče vložiti tožbo zoper posamični upravni akt (2. odstavek 1. člena), če gre za dokončen posamični akt (1. odstavek 3. člena ZUS), ali pa zato, ker ni bil izdan predpisani upravni akt oziroma osebi ni bil vročen v predpisanem roku (1. odstavek 4. člena ZUS). Ker je v obravnavanem primeru tožnik vložil tožbo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva RS, ga je prvostopno sodišče pravilno pozvalo, da naj o tem predloži ustrezen upravni akt, to bi bil akt, iz katerega bi bilo razvidno, da je iz registra stalnega prebivalstva izbrisan oziroma je vloga za njegov vpis v ta register zavrnjena. Od tega, zoper kateri akt je tožba vložena, je odvisno, katero materialno in procesno pravo je treba uporabiti in katero dejansko stanje je treba ugotavljati, od tega pa je odvisno odločanje sodišča. Ker tožnik tožbe kljub pozivu prvostopnega sodišča ni ustrezno dopolnil, je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je njegovo tožbo zavrglo, ker tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila sposobna za obravnavo. Na odločitev o stvari ne vpliva odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003, ker tožnik niti ni izkazal, da bi začel postopek po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD, Uradni list RS, št. 61/99, 54/2000-odl. US, 64/01 in 36/03 - odl. US), ki je bil predmet presoje v tem ustavnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo tudi tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep prvostopnega organa.

Ker je tožnik v pritožbi, ki jo je upravno sodišče prejelo 18.2.2004, ponovno zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks, prvostopno sodišče pa o tej oprostitvi ni odločalo (s sklepom, opr. št. U 323/2002-22 z dne 27.2.2004, je odločalo le glede oprostitve plačila sodnih taks, katero je tožnik vložil 30.10.2002), bo moralo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks z dne 18.2.2004 odločati nemudoma.