Sodba I Up 129/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO] Zakon o sodniški službi ne daje podlage za kakršnokoli napredovanje pred potekom treh let od zadnjega napredovanja.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.11.1997. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sodnega sveta RS z dne 16.10.1997, s katero je bil njegov predlog za napredovanje v višji plačilni razred zavrnjen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe med drugim izhaja, da v času odločanja tožene stranke še niso pretekla tri leta od zadnjega tožnikovega napredovanja, zato v skladu z določbo 26. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, v nadaljevanju ZSS) ne izpolnjuje pogojev za napredovanje. Obstajali pa tudi niso formalni pogoji za njegovo napredovanje v višji plačilni razred iz posebej utemeljenih razlogov. Določba 4. odstavka 49. člena ZSS se nanaša na novo izvoljene sodnike, 1. odstavek 50. člena ZSS pa ureja situacijo, ko je sodnik že dosegel najvišji plačilni razred svoje plačilne skupine. Tožnik pa v času odločanja tožene stranke še ni dosegel najvišjega plačilnega razreda v svoji skupini. Po presoji sodišča prve stopnje je bil tožnik z odločbo z dne 13.4.1995 pravilno uvrščen v plačilni razred 3,02. Tožnik v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Če je bil z začasno odločbo tožene stranke z dne 2.6.1994 začasno uvrščen v plačilni razred 3.02 (z dnem 1.7.1994) in je bila ta začasna odločba nadomeščena z odločbo z dne 13.4.1995, potem je po njegovem mnenju jasno, da so ob odločanju tožene stranke že pretekla tri leta od uvrstitve v plačilni razred. Glede na navedeno tožena stranka ni spoštovala določbe 26. člena ZSS. Po njegovem mnenju sam zakonski tekst 1. odstavka 50. člena ZSS dopušča izredno napredovanje "tudi" izven svoje plačilne skupine, kar pomeni znotraj in izven. Ne strinja se s "formalistično" razlago določb ZSS s strani sodišča. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v času odločanja tožene stranke tožnik še ni izpolnjeval formalnih pogojev za napredovanje v višji plačilni razred iz 26. člena ZSS, saj od njegovega zadnjega napredovanja še niso potekla tri leta. Odločba z dne 2.6.1994, na katero se sklicuje tožnik, pa je bila le začasnega značaja (kar izhaja tudi iz izreka navedene odločbe) in je bila z izdajo končne odločbe z dne 8.6.1995 že po samem zakonu razveljavljena (3. odstavek 217. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86). Pritožbeni ugovor nespoštovanja določbe 26. člena ZSS zato ni utemeljen. Že zato, ker od tožnikovega zadnjega napredovanja v času odločanja tožene stranke še niso pretekla tri leta, tožnik tudi ni izpolnjeval formalnih pogojev napredovanja po 1. odstavku 50. člena ZSS. ZSS namreč ne daje podlage za kakršnokoli napredovanje pred potekom treh let od zadnjega napredovanja. Zato tožnik ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, da je potrebno navedeno določbo razlagati tako, da je v vsakem primeru mogoče napredovanje tudi izven plačilne skupine. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.