Sklep I Up 897/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Mnenje posebne zdravniške komisije je izvedeniško mnenje, ki mora biti obrazloženo (191. člen ZUP/86). Če mnenje ni obrazloženo, ne more biti podlage za ugotovitev o zdravstveni nezmožnosti voznika za vožnjo in za odvzem vozniškega dovoljenja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.3.1999. S to je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote R. z dne 10.3.1999, s katero je bilo odločeno, da se tožniku zaradi zdravstvenih razlogov odvzame vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil B in F kategorije, izdano dne 10.3.1994 pri Upravni enoti R. in sicer za toliko časa, dokler traja njegova zdravstvena nezmožnost voziti motorna vozila navedene kategorije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče soglaša z ugotovitvami tožene stranke ter s pravno podlago za odločitev. Sklicuje se na določbo 2. odstavka 131. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Uradni list RS, št. 30/98). Po tej določbi se vozniško dovoljenje vozniku odvzame, če je na kontrolnem pregledu ugotovljeno, da zaradi duševnega ali telesnega stanja ni več sposoben voziti vozila, dokler ne predloži ustreznega zdravstvenega spričevala. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik na zahtevo Policijskega oddelka B. in Policijske postaje R. napoten na kontrolni zdravstveni pregled, ki ga je opravil pri pooblaščeni zdravstveni organizaciji in sicer pri OZG-ZE B., Dispanzer za medicino dela, prometa in športa. Iz zdravniškega spričevala navedene zdravstvene organizacije z dne 26.11.1998 izhaja, da je tožnik zdravstveno nezmožen za vožnjo motornih vozil B kategorije. Tožnik je na ustni obravnavi zahteval ekspertizo zdravstvene dokumentacije. Zdravniško spričevalo je zato podala tudi zdravniška komisija pri Kliničnem centru Ljubljana, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa. Iz tega zdravniškega spričevala jasno izhaja ocena zdravniške komisije, da je tožnik nezmožen za voznika motornih vozil B in F kategorije za dobo dveh let. V zvezi s tožbenim ugovorom sodišče navaja, da iz navedenega zdravniškega spričevala sicer res ni jasno razviden datum izdaje, vendar sta samo dve možnosti, ali je datum 16.2.1999 ali pa 18.2.1999. Nobenega dvoma pa ni, da gre za eno samo spričevalo, ki ga je tožnik prejel, kar jasno izhaja iz njegovega dopisa posebni zdravniški komisiji z dne 22.2.1999, saj se v njem tožnik izrecno sklicuje na zdravniško spričevalo in nerazumljivo obrazložitev v njem, navaja pa tudi evidenčno številko tega spričevala.

Tožnik v pritožbi navaja, da zdravniško spričevalo, ki je bilo podlaga za odvzem vozniškega dovoljenja, ni identično z originalom z dne 18.2.1999, ki pa je sporen, saj en član komisije ni dal svojega mnenja in ga ni s podpisom potrdil, kar je v nasprotju z določbo 15. člena Pravilnika o zdravstvenih pregledih voznikov motornih vozil in traktorjev ter o izdajanju zdravniških spričeval. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odloči, da se izpodbijana sodba razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporen odvzem vozniškega dovoljenja tožniku zaradi zdravstvenih razlogov. Iz določb ZVCP, ki je veljal ob odločanju organa prve stopnje (ZVCP/98) izhaja, da je podlaga za odvzem vozniškega dovoljenja ugotovitev o zdravstveni nezmožnosti voznika za vožnjo (2. odstavek 131. člena in 170. člena ZVCP).

Podlaga za to ugotovitev je zdravniško spričevalo, ki ga izda pooblaščena zdravstvena organizacija oziroma zasebni zdravnik na podlagi pregleda voznika ali posebna zdravniška komisija, na podlagi ponovnega pregleda voznika. Voznik ima namreč, če se z zdravniškim spričevalom ne strinja, pravico zahtevati ponovni zdravstveni pregled pred posebno zdravniško komisijo, katere mnenje je dokončno (162. člen ZVCP). Če je, tako kot v tem primeru, podlaga za odločanje mnenje posebne zdravniške komisije, mora biti komisija sestavljena tako, kot to določa 13. člen Pravilnika o zdravstvenih pregledih voznikov motornih vozil in traktorjev ter o izdajanju zdravniških spričeval (Pravilnik, Uradni list SRS, št. 12/84).

Po tej določbi komisijo sestavljajo zdravnik specialist medicine dela, zdravnik specialist za očesne bolezni, zdravnik specialist za živčne bolezni in psiholog. Mnenje posebne zdravniške komisije mora biti obrazloženo. Po mnenju pritožbenega sodišča je namreč mnenje posebne zdravniške komisije izvedeniško mnenje, ki mora biti skladno z določbo 191. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) obrazloženo tako, da ga lahko uradne osebe v upravnem postopku in sodišče v upravnem sporu preizkusita in sprejmeta kot podlago za svojo odločitev.

Iz podatkov spisa izhaja, da sta oba upravna organa, temu pa je sledilo tudi sodišče prve stopnje, odločitev oprla na mnenje posebne zdravniške komisije z dne 18.2.1999, ki ni obrazloženo in ki ga en član komisije ni podpisal. Tako pomanjkljivo mnenje pa po presoji pritožbenega sodišča ne more biti podlaga za ugotovitev o tožnikovi nezmožnoti za vožnjo. In ker zato za dejansko stanje, ki ga ugotavlja tožena stranka ni podlage, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbe. Zato je sodišče, s tem ko je tožbo zavrnilo, bistveno kršilo določbo 1. odstavka 59. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.