Sklep I Up 891/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Ker je bilo tožeči stranki v mejah njenega tožbenega zahtevka v celoti ugodeno, si s pritožbo svojega položaja ne more še izboljšati. V novem postopku pa bo lahko uveljavljala vse svoje ugovore tako glede postopka, dejanskega stanja kot materialnega prava.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo pritožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 15.11.1999 ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L., Izpostave Moste P. z dne 27.6.1996, s katero je bila tožnici odmerjena dohodnina za leto 1995, brez upoštevanja davčne olajšave iz 2. odstavka 10. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95, Zdoh), ki jo je tožnica uveljavljala za vzdrževano hčerko V.W.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo ter kršila pravila postopka. Odločitev je oprla na Pravilnik o razvrščanju in razvidu otrok in mladoletnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Uradni list SRS, št. 19/77, Pravilnik), ki je predpis, izdan na podlagi Zakona o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju ( Uradni list SRS, št. 19/76 in 8/90), se pa ne uporablja v postopkih za odmero dohodnine. Pravila postopka so bila kršena, ker je tožena stranka od tožnice zahtevala dokazilo o razvrstitvi na podlagi Pravilnika.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Ne strinja se z dokazno presojo potrdila Kliničnega centra Pediatrične klinike v Ljubljani, niti s stališčem sodišča prve stopnje, da mora pristojni upravni organ presoditi tudi mnenje o pravici do dodatka za nego otroka. Meni, da bi sodišče lahko odločilo o sami stvari, v kolikor bi za presojo narave bolezni upoštevalo vsa predložena dokazila o bolezni ter uporabilo obsežno strokovno literaturo o naravi ter vzrokih diabetesa. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, ZPP), ki se primerno uporablja v upravnem sporu na podlagi 16. člena ZUS, je pritožba nedovoljena, če jo vloži oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazovati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki jo brez tega ne bi mogel doseči. Na obstoj pravovarstvene potrebe pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, torej tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

V tem primeru je sodišče prve stopnje tožbi tožeče stranke v celoti ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, saj je ugotovilo kršitev določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Ker je bilo tožeči stranki v mejah njenega tožbenega zahtevka v celoti ugodeno, si s pritožbo svojega položaja ne more še izboljšati. V novem postopku pa bo lahko uveljavljala vse svoje ugovore tako glede postopka, dejanskega stanja kot materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo na podlagi 352.

člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS kot nedovoljeno zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (343. člen ZPP).