Sklep I Up 1291/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Če gre za procesno odločitev, za vprašanje dovoljenosti obnove postopkov, glede takega vprašanja pa že po naravi stvari ni mogoče izdati začasne odredbe, ne po 1. in ne po 2. odstavku 69. člena ZUS.

[OBRAZLOŽITEV]

Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe po 1. in po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). V obrazložitvi sklepa je navedlo, da je tožnica vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.4.1004, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep Upravne enote R. z dne 19.2.2003. Z njim je bil zavržen njen predlog za obnovo postopkov, končanih z izdajo lokacijskega dovoljenja z dne 24.6.1987, gradbenega dovoljenja z dne 17.8.1987 in uporabnega dovoljenja z dne 19.5.1994, za gradnjo male hidroelektrarne V. na zemljišču parc. št. 372 k.o. P. Po vložitvi tožbe je tožnica vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe v kateri je predlagala, da se ustavijo vse aktivnosti Upravne enote R. in tožene stranke v zvezi z dopustitvijo nadaljnjega obratovanja navedene elektrarne pod pogoji izdanega uporabnega dovoljenja, kar pomeni, da se nemudoma odredi prepoved obratovanja elektrarne.

Ker tožnica ni navedla pravne podlage, na podlagi katere je zahtevala izdajo začasne odredbe, je upravno sodišče presojalo njeno zahtevo po 1.in po 2. odstavku 69. člena ZUS. Ugotovilo je, da tožnica ni izkazala obstoja procesne predpostavke iz 2. odstavka 30. člena ZUS in prav tako, da bi se ji z izvršbo izpodbijanega akta prizadela težko popravljiva škoda. Ob presoji možnosti za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS pa je upravno sodišče navedlo, da je pogoj za izdajo začasne odredbe tudi vezanost na sporno pravno razmerje oziroma predmet tožbe. Tožnica predlaga prepoved obratovanja male hidroelektrarne, obratovanje male hidroelektrarne pa ni predmet tega postopka. Predmet tega postopka je presoja pravilnosti odločitve prvostopnega upravnega organa in tožene stranke o njenem predlogu za obnovo postopkov, končanih z izdajo lokacijskega, gradbenega in uporabnega dovoljenja. Pa tudi sicer mora biti izvršitev izpodbijanega akta dejansko in pravno mogoča. Vsebina upravne odločitve mora biti taka, da sploh omogoča izvršbo po upravni ali sodni izvršbi in začasna odredba (odlog izvršitve akta) ni možna, če ni česa izvršiti in ne odložiti, tako tudi zavrnilne odločbe ne morejo biti predmet izvršbe, saj gre za odločbe, ki že po svoji naravi ne omogočajo izvršitve, ker ne nalagajo obveznosti izpolnitve ali določenega ravnanja ali opustitve, niti ne dajejo stranki pravico izvršitve.

Tožnica v pritožbi navaja, da je v zahtevi navedla, na kakšen način naj se začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje. Tudi trditev, da gre v predmetni zadevi za prepoved obratovanja male hidroelektrarne ni točna, prepove naj se uporaba vode iz R. za malo hidroelektrarno. V danem primeru niso izpolnjeni pogoji iz Zakona o graditvi objektov, predvsem pa objekt ni zgrajen na zemljišču oziroma parceli, kjer bi bila takšna gradnja dovoljena. Upravno sodišče bi moralo tudi pregledati izvedensko mnenje, ki ga je priložila zahtevi in se do njega opredeliti. Ker izvedenskega mnenja ni obravnavalo, je kršilo postopek. Podan je tudi nadaljnji pogoj za uveljavljanje začasne odredbe, to je nenadomestljiva škoda v obliki izgube naravne dobrine, ki je izražena z nacionalnim interesom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in izda predlagano začasno odredbo.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem primeru je predmet upravnega spora presoja zakonitosti odločitve prvostopnega upravnega organa o zavrženju tožničinega predloga za obnovo pravnomočno končanih postopkov za izdajo lokacijskega, gradbenega in uporabnega dovoljenja. Gre torej za procesno odločitev, za vprašanje dovoljenosti obnove postopkov (tožnica meni, da bi morala imeti v njih položaj stranke). Glede takega vprašanja pa že po naravi stvari ni mogoče izdati začasne odredbe, ne po 1. in ne po 2. odstavku 69. člena ZUS.

V primeru procesne odločitve, kot je obravnavana, namreč ni kaj izvršiti oziroma odložiti, pa tudi ne začasno urediti stanja glede na sporno pravno razmerje, saj se lahko začasno uredijo le pravice, obveznosti in pravne koristi, ki imajo podlago v materialnih predpisih.

Ker pritožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev, je vrhovno sodišče neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. in 69. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.