Sodba I Up 928/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Iz odločb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) in Obrtnega zakona ne izhaja, da bi tožnik, zgolj zato, ker je lastnik sosednjega objekta, lahko v postopku ugotavljanja pogojev za opravljanje dejavnosti varoval kakršnokoli svojo pravico ali pravno korist. Tožnik pa tudi ni navedel nobene konkretne okoliščine, zaradi katere bi bilo mogoče sklepati, da bi bila v predmetnem postopku kršena kakšna njegova pravica ali z zakonom varovana korist.

[OBRAZLOŽITEV]

Upravno sodišče je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 23.2.2000, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava M.P. z dne 12.5.1998. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ zavrgel tožnikovo pritožbo zoper odločbo istega upravnega organa z dne 26.2.1996, s katero je bilo ugotovljeno, da samostojni podjetnik B.T. izpolnjuje z zakonom zahtevane pogoje za razširitev dejavnosti na "proizvodnjo drugih živil, od tega: ročno mešanje in sestavljanje arom in olj za potrebe slaščičarstva in pekarstva". Tožena stranka je v odločbi navedla, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da tožnik v tej zadevi nima lastnosti stranke ali stranskega udeleženca. Obrtni zakon, ki se uporablja v postopku ugotavljanja ali stranka izpolnjuje predpisane pogoje za opravljanje obrtne ali obrti podobne dejavnosti, namreč ne določa, da bi imel sosed kakšno pravico ali pravno korist v postopku izdaje obrtnega dovoljenja.

Upravno sodišče se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na določbe 49. člena ZUP/86, po katerih ima lastnost stranke v upravnem postopku oseba, ki je lahko imetnik oziroma nosilec kakšne pravice, obveznosti ali pravne koristi, o kateri se odloča v konkretni upravni stvari. Ker te pravice, obveznosti in pravne koristi določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezna pravna področja, se po teh predpisih presoja vprašanje, kdo ima lahko lastnost stranke v upravnem postopku. Tožnik se moti, ko v tožbi zatrjuje, da je soglasje sosedov predpisoval Obrtni zakon (Uradni list RS, št.

50/94), zaradi česar naj bi mu bile kršene njegove pravice. Obrtni zakon za izdajo obrtnega dovoljenja soglasja sosedov ni predpisoval. Soglasje sosedov prav tako ne predpisuje Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94 in 82/94), na podlagi katerega je prvostopni upravni organ izdal odločbo o izpolnjevanju pogojev po 6. odstavku 4. člena navedenega zakona. Tožnik v obravnavani zadevi nima stvarne legitimacije. Tisti, ki po materialnem predpisu, s katerim je urejeno pravno razmerje, ne more izkazati aktivne legitimacije ali legitimacije stranskega udeleženca v stvari, v kateri naj bi se odločalo v upravnem postopku, ne more biti stranka v upravnem postopku. Tožnik kot sosed ne varuje svojega pravnega interesa, temveč le dejanskega, ki pa za položaj stranke v postopku ne zadošča.

Tožnik je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo. V pritožbi zgolj navaja, da se iz njegovega kritičnega dopisa, ki napada Slovence in slovensko pravo, lahko razbere, da je bil njegov trud zaman, ker pač ni osebnosti, ki bi bila v stanju ugotoviti resnico. Če sodišče ne more začeti pri koreninah, zaman obstaja. Pritožuje se le v primeru, če je sodišče v stanju kaj ukreniti proti kriminalu in kriminalcem.

Tožena stranka in državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zoper odločbo, ki jo izda upravni organ prve stopnje, ima pravico do pritožbe stranka (1. odstavek 223. člena ZUP/86). Pritožbe torej ne more vložiti kdorkoli, ampak ima to pravico praviloma le stranka zaradi varstva svoje pravice oziroma pravne koristi. Pravice in pravne koristi določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezno pravno področje. V konkretnem primeru je bil navedeni materialni predpis Obrtni zakon (Uradni list RS, št. 50/94), po katerem se je ugotavljalo izpolnjevanje pogojev za opravljanje obrtne dejavnosti samostojnega podjetnika B.T. in je bila izdana odločba, katero je skušal tožnik v upravnem postopku s pritožbo odpraviti. Kot je pravilno navedlo že upravno sodišče pa iz Obrtnega zakona ne izhaja, da bi tožnik, zgolj zato ker je lastnik sosednjega objekta, lahko v navedenem postopku varoval kakršnokoli svojo pravico ali pravno korist. Tožnik tudi ni navedel nobene konkretne okoliščine, zaradi katere bi bilo mogoče sklepati, da bi bila v predmetnem postopku kršena kakšna njegova pravica ali z zakonom zavarovana korist.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.