Sklep III Ips 52/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodba prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in je glede stališča, da tožeča stranka ni predlagala dokazov v zvezi s trditvami o razbremenitvi odgovornosti v nasprotju s spisovnimi podatki; sodba druge stopnje pa je z razlogi, ki nimajo podlage v spisu, skušala te pomanjkljivosti odpraviti. Oboje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morali plačati toženi stranki vsaka vrednost 24.307,49 USD po srednjem tečaju na dan plačila z zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da povrne prvotoženi 34.805,00 sit in drugotoženi 168.834,50 sit pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da tovor, ki ga je prevzela tožeča stranka v prevoz od toženih strank, ni bil pravilno razložen in ni prišel do naročnika. Po konvenciji o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR) zadene dokazno breme za ekskulpacijo prevoznika, to je tožečo stranko, ki pa razlogov za razbremenitev odgovornosti ni dokazala in v tej smeri ni predlagala dokazov. Ugotovilo je še, da vozniki tožeče stranke niso iskali navodil, kaj je potrebno storiti po raztovorjenju v napačnem skladišču in pri tem navedlo 15. čl. CMR.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno. Ni sprejelo pritožbenega očitka, da je bila na prvi stopnji podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP in je sodbo prve stopnje razlagalo tako, da pričama Š. in S. sodišče ni poklonilo vere. Potrdilo je sklicevanje na 15. in 17. čl. CMR in zavzelo stališče, da je bil zahtevek pravilno zavrnjen, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo ekskulpacijskih razlogov.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi. Navaja, da iz prvostopne sodbe ni mogoče ugotoviti, zakaj je sodišče štelo, da tožeča stranka ni dokazala odločilnih dejstev. Sodišče druge stopnje sicer pojasnjuje, da prvo sodišče zaslišanim voznikom ni poklonilo vere, vendar bi to moralo navesti prvostopno sodišče samo in pojasniti razloge za tako stališče. Tudi ni pojasnjeno, zakaj niso bili zaslišani ostali vozniki, ki jih je tožeča stranka predlagala kot priče. Vstraja pri svojem stališču, da reklamacija toženih strank ni bila pravočasna, vsekakor pa se nanaša samo na dva kamiona, ne pa na pet.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka se je ves čas sklicevala na okoliščine, na podlagi katerih bi se po 2. točki 17.čl. CMR razbremenila odgovornosti, ker blaga, prevzetega v prevoz, ni izročila v skladu s prevzeto obveznostjo. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze o teh trditvah, vendar dokazov ni ocenilo. V sodbi prve stopnje je o tem navedeno, da so vozniki tožeče stranke izpovedali, da so bili prisiljeni razložiti tovor v carinskem skladišču zaradi neporavnanih obveznosti R. in da tožeča stranka tega dejstva ni dokazala ter tudi ni predlagala nobenih dokazov. Tako razlogovanje ni jasno in je tudi v nasprotju s podatki spisa ter pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP. Izpovedi voznikov, zaslišanih kot prič, so dokaz, o katerem je treba zavzeti jasno stališče, ali mu sodišče verjame ali ne in zakaj. Ni točno, da tožeča stranka k svojim trditvam ni predlagala dokazov: kot priči je predlagala dva voznika, ki sta bila zaslišana, le da sodišče o njuni izpovedi ni zavzelo nobenega stališča. Sodba druge stopnje je želela to pomanjkljivost popraviti, a je pri tem tudi sama bistveno prekršila iste določbe pravdnega postopka, ker je prvostopni sodbi pripisala razloge, ki jih ta nima, ko je navedla, da pričama Š. in S. sodišče prve stopnje ni poklonilo vere. O tem namreč v prvostopni sodbi ni ničesar. Neobrazložena je tudi ugotovitev o reklamaciji, vendar ne glede njene pravočasnosti, pač pa glede njenega obsega, namreč ali se nanaša na del ali na vse napačno razložene tovore.

Glede na navedeno revizija utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodba prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in je glede stališča, da tožeča stranka ni predlagala dokazov v zvezi s trditvami o razbremenitvi odgovornosti v nasprotju s spisovnimi podatki; sodba druge stopnje pa je z razlogi, ki nimajo podlage v spisu, skušala te pomanjkljivosti odpraviti. Oboje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postipka po 13.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP. V ponovnem postopku bo treba zavzeti jasno stališče do vseh odločilnih dejstev; v zvezi s tem bo treba podati dokazno oceno o izvedenih dokazih ter pojasniti razloge za morebitno zavrnitev katerega od dokazov.

V okviru materialnopravnega preizkusa pa revizjsko sodišče še opozarja, da po sedanjem stanju zadeve ne pride v poštev sklicevanje na 15.čl. CMR, saj se ne zatrjuje, da je blago že prispelo v namembni kraj.

Revizijsko sodišče je ugodilo reviziji tožeče stranke na podlagi določbe 1. odst. 394.čl. ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166.čl. ZPP.