Sodba I Up 1009/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1179/2004-8 z dne 23.6.2004, potrdi.

[JEDRO]

Če so podani razlogi za zavrnitev prošnje za azil v pospešenem postopku, se pogoji za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil ne ugotavljajo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče delno ugodilo tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 13.4.2004, odpravilo 2. točko izreka navedene odločbe na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št.

134/03 - upb) v zvezi s 3. točko 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) in v tem delu vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek, v ostalem delu pa je tožbo zavrnilo; s sklepom (2. točko izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je v 1.

točki izpodbijane odločbe zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno, v 2. točki izreka pa je odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v treh dneh od pravnomočno končanega azilnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke glede priznanja azila tožniku. Strinjalo se je s tem, da je tožena stranka v obravnavanem primeru opravila pospešeni postopek po 2. odstavku 35. člena ZAzil, ker je izpolnjen pogoj za ta postopek iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil in iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnikova prošnja pomeni zlorabo azilnega postopka, ker jo je tudi po presoji prvostopnega sodišča vložil zato, da bi se izognil odstranitvi iz Slovenije, kar se po 5. alinei 36. člena ZAzil šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka; in ker je v Slovenijo glede na lastne izjave v azilnem postopku prišel zgolj iz ekonomskih razlogov ter mu v matični državi ni grozilo in mu ne grozi preganjanje. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da je bila storjena kršitev pravil postopka s tem, ko tožnik v postopku ni bil zaslišan, ker v pospešenem postopku ni treba opraviti posebnega ugotovitvenega postopka in zato tudi zaslišanje tožnika pred sodiščem ni potrebno. Prvostopno sodišče pa je ugodilo tožnikovi tožbi glede odstranitve iz Republike Slovenije, vendar iz razlogov, ki jih je navedlo samo.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče tej pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Meni, da je izpodbijana sodba preuranjena ter da bi bilo treba o priznanju azila tožniku odločati v rednem, ne pa v pospešenem postopku. Zlasti ni pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, zakaj se tožnik v svojo matično državo ne more vrniti. Ni mu mogoče očitati, da je za azil zaprosil le iz ekonomskih razlogov ter da mu v matični državi ne grozi preganjanje oziroma da je za azil zaprosil zato, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz Slovenije. V azilnem postopku je prepričljivo obrazložil svojo ogroženost v matični državi in utemeljenost strahu pred preganjanjem. To preganjanje sploh ni bilo ocenjeno, čeprav ima tožnik posebna nagnjenja. Sploh pa je vprašanje, katera je tožnikova matična država. Da je to Bosna in Hercegovina, se lahko le šteje, čeprav tam tožnik ni vpisan kot državljan. Na podlagi razpoložljivih dokazov tožena stranka ni mogla z gotovostjo zaključiti, da je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Zato bi morala izvajati dokaze in razjasniti razloge, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo. Prav izvorna država pa za tožnika ni varna država.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot sta tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka in prvostopno sodišče, so pogoji za priznanje azila določeni v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Pojasnila sta mu tudi, da so v 1. in 2. alinei 2.

odstavka 35. člena ZAzil določeni pogoji, pod katerimi lahko pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne. Ti pogoji so: če prošnja temelji na namernem zavajanju ali na zlorabi postopka ali če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov oziroma je iz njegove prošnje razvidno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili v obravnavanem primeru navedeni pogoji za odločanje v pospešenem postopku izpolnjeni in torej ni podana kršitev pravil postopka niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu. Ker že tožnikove izjave, da je zapustil matično državo iz ekonomskih razlogov in da v njej ni bil preganjan ter da to tudi ne bo ob povratku, zadoščajo za zavrnitev njegove vloge za azil v pospešenem postopku (35. in 36. člen ZAzil), bi bilo po presoji vrhovnega sodišča vsako nadaljnje ugotavljanje okoliščin za priznanje azila v nasprotju z ZAzil in s temeljnimi načeli azilnega in upravnega postopka, to je z načelom materialne resnice in načelom ekonomičnosti postopka.

Ker je prvostopno sodišče odpravilo 2. točko izreka izpodbijane odločbe tožene stranke, to je ukrep odstranitve tožnika iz Slovenije, so pritožbeni ugovori glede tega po presoji pritožbenega sodišča neupoštevni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.