Sodba II Ips 156/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Če je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbene trditve, s katerimi je toženec izpodbijal dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče in poudarjal pomen izpovedbe priče, zaslišane v kazenskem postopku, s tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Presoja pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja, tedaj tudi presoja dokazne ocene, je prepuščena pritožnemu sodišču.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je toženec odgovoren za plačilo odškodnine za škodo, ki izvira iz škodnega dogodka, ki se je pripetil dne 20.4.1985. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialenega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji očita sodišču druge stopnje, da je zagrešilo absolutnobistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13.tč.2.odst.354.čl. ZPP zato, ker je to sodišče zapisalo, da priča S.S. dogodka ni videl, ker je bil v službi. Ker se je dogodek pripetil popoldne, je bila ta priča doma, saj je na delu vedno dopoldan. Temu sodišču očita še, da je o dejstvih in razlogih na podlagi katerih sta odločali prvostopensjeko in pritožbeno sodišče takšna razlika, da pritožbeno sodišče o tem ne bi smelo odločati samo, ne da bi razpisalo obravnavo. Pritožbeno sodišče je odločalo o dejstvih, o katerih prvostopenjsko sodišče sploh ni vedelo ničesar. Izjava je bila izsiljena. Revident nadalje podrobno opisuje dogodke, ki to potrjujejo in zakaj se dejstvo, da je bila izjava te priče izsiljena, ni zatrjevalo v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Dodaja še, da ta priča v kazenskem postopku ni bila zaslišana. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP). Revizija ni utemeljena. Iz zapisnika o zaslišanju S.S. v kazenskem postopku izhaja, da je bil, ko se je dogodek pripetil, v službi (kazenski spis Temeljnega sodišča v kranju, enota v Kranju, opr. št. K 129/87, l.št.43). Zato sodišče druge stopnje ni zagrešilo uveljavljane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, ker v obrazložitvi sodbe navaja, da je bil v času obravnavanega škodnega dogodka v službi. Prav tako sodišču druge stopnje ni moč očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP, ki naj bi bila po mnenju redvidenta podana zato, ker naj bi to sodišče odločalo na podlagi drugačnih dejstev kot sodišče prve stopnje, ne da bi ta dejstva ugotovilo na obravnavi. Sodišče druge stopnje je namreč odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer, da je toženec s traktorsko nakladalko podrl steber ograje in za ta steber držečega se tožnika. Če je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbene trditve, s katerimi je toženec izpodbijal dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče in poudarjal pomen izpovedbe priče zaslišanega v kazenskem postopku, s tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Presoja pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja, tedaj tudi presoja dokazne ocene, je prepuščena pritožbenemu sodišču (prim. 370. čl. ZPP). Revizijske trditve o tem, da je bila izpovedba priče izsiljena, pa ne morejo biti predmet revizijskega odločanja. Tudi dokazna ocena je namreč sestavni del ugotavljanja dejanskega stanja (8. čl. ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Odločitvi sodišč prve in druge stopnje pa sta, upoštevaje uvodoma zapisane dejanske ugotovitve o škodnem dogodku, materialnopravno pravilni. Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).