Sklep II Ips 771/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

[JEDRO]

Prvo izhodišče za določitev preživnine ob razvezi zakonske zveze so otrokove potrebe (79. čl. ZZZDR). To je potrebno izraziti v denarju, saj je le tako mogoče določiti primerno preživnino, ki jo mora plačevati eden izmed preživninskih zavezancev, ter tako ustrezno porazdeliti breme preživljanja med oba preživninska zavezanca, pač primerno njunim zmožnostim.

Nekatere izdatke, katerih narava to seveda dopušča, je potrebno natančno ugotoviti (npr. v konkretnem primeru morebitni mesečni stroški za prehrano v šoli, stroški za zatrjevano učenje nemščine, morebitni stroški za športne aktivnosti). Tiste stroške, za katere ne prihajajo v poštev eksaktne dokazne metode, pa bo potrebno ugotoviti na podlagi splošno znanih dejstev, ob uporabi 223. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, dodelilo tožnici njuna mld. sinova v varstvo in vzgojo ter deloma ugodilo tožbenemu zahtevku glede plačevanja preživnine. Tožencu je naložilo plačevanje preživnine od 20.10.1992 v znesku 11.000,00 SIT za mlajšega sina, starega 9 let in 14.000,00 SIT za starejšega, starega 14 let. Višji tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje v zavrnilnem delu ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Sodišču očita, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zato ker je odločitev o preživnini oprlo na abstraktno trditev o bistveno nižjih potrebah otrok, kot jih je zatrjevala tožnica. V tem revidentka vidi tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj bi sodišče lahko pravilno uporabilo 79. čl. ZZZDR le, če bi sodišče z zneskom opredelilo potrebe otrok. Le tako bi tudi tožnica lahko vedela, koliko mora sama prispevati za preživljanje mld. otrok pravdnih strank. Opozarja še na nemožnost uveljavljanja zvišanja z izpodbijano sodbo določenih preživnin, ker sodbi nimata ustreznih dejanskih ugotovitev o potrebah preživninskih upravičencev.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija je utemeljena.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje sledi, da je prvostopenjsko sodišče oprlo odločitev o preživnini na splošno znana dejstva o višini življenjskih stroškov, na sodno prakso iz sporov o preživninah in na lastno znanje. Na podlagi takšnega sklepanja namreč ni sledilo tožničini izpovedbi o stroških, ki jih ima v zvezi s preživljanjem mld. otrok ter potem kot primerno določilo preživnino v znesku 11.000,00 za mlajšega in 14.000,00 SIT za starejšega otroka pravdnih strank. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi pritožbeno sodišče.

Prvo izhodišče za določitev preživnine ob razvezi zakonske zveze so otrokove potrebe (79. čl. ZZZDR). Te je potrebno izraziti v denarju, saj je le tako mogoče določiti primerno preživnino, ki jo mora plačevati eden izmed preživninskih zavezancev, ter tako ustrezno porazdeliti breme preživljanja med oba preživninska zavezanca, pač primerno njunim zmožnostim. Sodišči doslej glede na uvodoma opisan dokazni postopek zaradi zmotne uporabe materialnega prava (sodišči nista uporabili 79. čl. ZZZDR pravilno - 356. čl. ZPP v zvezi s 399. čl. ZPP) nista opredelili potreb preživninskih upravičencev v denarju, na kar utemeljeno opozarja revidentka. Zato je dejansko stanje ostalo v tej smeri nepopolno ugotovljeno. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 2. odst. 395. čl. ZPP in je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.

Niso pa utemeljeni revizijski očitki, češ da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Iz povedanega namreč sledi, da je izpodbijani sodbi sicer moč preizkusiti, da pa sta se sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava zadovoljili s preveč posplošenim sklepanjem o potrebah mld. otrok.

V nadaljevanju postopka bo potrebno dokazni postopek v nakazani smeri dopolniti. Tako bo potrebno nekatere izdatke, katerih narava to seveda dopušča, natančno ugotoviti (npr. v konkretnem primeru morebitni mesečni stroški za prehrano v šoli, stroški za zatrjevano učenje nemščine, morebitni stroški za športne aktivnosti). Tiste stroške, za katere ne prihajajo v poštev eksaktne dokazne metode, pa bo potrebno ugotoviti na podlagi splošno znanih dejstev, ob uporabi 223. čl. ZPP.