Sodba III Ips 62/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Narava zavarovalne pogodbe ne dopušča zaključka, da je plačilo zavarovalne premije v določenem roku bistvena sestavina pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodba o zavarovanju kredita, ki sta jo sklenila pravni prednik tožeče stranke in tožena stranka dne 15.11.1991 - polica štev. 765/91 - pravno veljavna, zaradi česar odstop tožene stranke z dne 24.2.1992 od pogodbe ni utemeljen, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. V njej navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge ter revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S področja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so revizijski razlog ((1. in 2. točka 1. odst. 385. člena ZPP), pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti samo na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so navedene v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP. Glede obstoja ostalih preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo, če jih vlagatelj revizije izrecno in opredeljeno uveljavlja (386. člen ZPP). Ker tožena stranka tega ni naredila, tekom postopka pa tudi ni prišlo do nobene od kršitev, navedenih v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP, tožena stranka z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka z revizijo ne more uspeti.

Pri zatrjevanju, da je bil rok plačila zavarovalne premije bistvena sestavina pogodbe o zavarovanju kredita, ki sta jo stranki spora sklenili dne 15. 11. 1991, tožena stranka pravno zmotno enači obveznost plačila premije z obveznostjo plačati to premijo v določenem roku. Obveznost plačila premije je bistveni sestavni del pogodbe o zavarovanju že po zakonu samem. To izhaja iz 897. člena ZOR, ki opredeljuje pojem zavarovalne pogodbe na splošno. Ker je tudi pogodba o zavarovanju kredita ena od zavarovalnih pogodb, velja opredelitev iz 897. člena ZOR tudi zanjo ne glede na 2. odst. 899. člena ZOR. Obveznost plačati zavarovalno premijo v določenem roku pa je lahko bistvena sestavina zavarovalne pogodbe samo po volji strank. To pa lahko izrazita izrecno, lahko pa izhaja iz drugih pogodbenih določil, nanašajočih se na naravo posla.

V polici štev. 765/91 ni izrecne določbe v smislu 4. odst. 125. člena ZOR, ki bi se nanašala na plačilo premije v določenem roku. V njej tudi ni nobene takšne določbe, iz katere bi bilo možno izvesti zaključek, da je plačilo premije v določenem roku tako pomembno, da bi bilo mogoče rok plačila premije opredeliti kot bistveno sestavino pogodbe. Sama narava zavarovalne pogodbe pa takšnega zaključka tudi ne dopušča. Zato je zaključek sodišča druge stopnje, da v obravnavanem primeru rok plačila zavarovalne premije ni bistvena sestavina pogodbe, pravno pravilen.

V zvezi z revizijskimi navedbami revizijsko sodišče še pojasnjuje, da pride v situacijah iz 1. odst. 125. člena ZOR do razdrtja pogodbe že po zakonu samem. Ni treba, da upnik dolžniku še sporoča, da razdira pogodbo. Samo če jo hoče vzdržati v veljavi, mora to upniku sporočiti (2. odst. 125. člena ZOR). Če pa hoče upnik razdreti pogodbo, pri kateri izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistveni sestavni del pogodbe, mora dolžniku izrecno dati dodatni izpolnitveni rok, kot je to povedalo že pritožbeno sodišče. Tega ne morejo nadomestiti razne druge upnikove izjave ali dejanja. Ker po dejanskih ugotovitvah, ki so bile podlaga za odločanje sodišča druge stopnje, tožena stranka dodatnega izpolnitvenega roka ni dala, je tožeča stranka obdržala pravico izpolniti svojo pogodbeno obveznost - plačati zavarovalno premijo (1. odst. 126. člena ZOR), saj zavarovalna pogodba ni prenehala veljati.

Ker je, glede na povedano, sodišče druge stopnje z izpodbijano odločbo tudi materialnopravno pravilno odločilo, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.