Sodba in sklep II Ips 155/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija proti sklepu se zavrže. Revizija proti sodbi se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

S sklepom o vrnitvi v prejšnje stanje se postopek ne konča, zato proti takšnemu sklepu revizija ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom razveljavilo sklep o umiku tožbe, zato ker je ugodilo predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje. S sodbo je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo izpraznitev stanovanja. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke proti sklepu o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje in proti sodbi.

Proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi in sklepa sodišč prve in druge stopnje, zavrne predlog za vrnitev v prejšnje stanje in vzdrži v veljavi sklep o umiku tožbe. V reviziji zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo nepravilno, ker je dovolilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, drugostopenjsko sodišče pa, ker je zavrnilo pritožbo proti sklepu o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje. Zatrjuje še, da je revizija dovoljena.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija proti sklepu ni dovoljena, revizija proti sodbi pa ni utemeljena.

Revizija proti sklepu sodišča druge stopnje je (ob pogojih iz 382. čl. ZPP) dovoljena le, če gre za sklep s katerim je postopek pravnomočno končan (1. odst. 400. čl. ZPP). V konkretnem primeru revident izpodbija sklep sodišča druge stopnje, s katerim je to sodišče zavrnilo njegovo pritožbo proti sklepu sodišča prve stopnje o vrnitvi v prejšnje stanje. S sklepom o vrnitvi v prejšnje stanje pa se postopek ne konča. Zato proti takšnemu sklepu revizija ni dovoljena in je revizijsko sodišče o njej odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. odst. 389. čl. v zvezi s 392. čl. in 4. odst. 400. čl. ZPP). Presoja uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zato ni mogoča.

Revident v reviziji ne zatrjuje razlogov, iz katerih izpodbija sodbo sodišča druge stopnje. Zato se je revizijsko sodišče omejilo na presojo o pravilnosti uporabe materialnega prava in uradoma upoštevno 10. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Slednje sodišči nista zagrešili. Odločitvi obeh sodišč o tožbenem zahtevku pa sta po presoji revizijskega sodišča, upoštevaje pri tem dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da toženec v spornem stanovanju ni živel, dokler je še živela njegova mati, tudi materialnopravno pravilni, kajti toženec ni pridobil statusa uporabnika tega stanovanja (5. čl. ZSR, ta zakon se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 158. čl. SZ). Le uporabnik stanovanja pa je imel po ZSR pravico do uporabe stanovanja tudi po smrti imetnika stanovanjske pravice (2. odst. 18. čl. ZSR).

Glede na navedeno reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).