Sklep I Pr 38/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije
Legislator summary
AI generatedZa odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno redno sodišče - Temeljno sodišče v Mariboru. Tožnikov zahtevek ima oporo v 941. členu zakona o obligacijskih razmerjih, ki predvideva pri zavarovanju odgovornosti neposredno tožbo oškodovanca proti zavarovalnici. Ker gre med strankama za premoženjskopravni spor, zanj ni pristojno sodišče združenega dela ampak redno sodišče.
Legislator headnote
AI generatedSklep I Pr 38/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije: Tožnikov zahtevek ima oporo v 941. členu zakona o obligacijskih razmerjih, ki predvideva pri zavarovanju odgovornosti neposredno tožbo oškodovanca proti zavarovalnici. Ker gre med strankama za premoženjskopravni spor, zanj ni pristojno sodišče združenega dela ampak redno sodišče.
Full text
Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno redno sodišče - Temeljno sodišče v Mariboru.
[JEDRO]
Tožnikov zahtevek ima oporo v 941. členu zakona o obligacijskih razmerjih, ki predvideva pri zavarovanju odgovornosti neposredno tožbo oškodovanca proti zavarovalnici. Ker gre med strankama za premoženjskopravni spor, zanj ni pristojno sodišče združenega dela ampak redno sodišče.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožnik je vložil proti toženi stranki pri Temeljnem sodišču v Mariboru enoti v Mariboru tožbo na plačilo zneska 330.000,00 SIT. Njegov zahtevek predstavlja odškodnino za škodo, ki je nastala tožniku, ko se je dne 5.11.1990 poškodoval na delovnem mestu, delodajalec pa je imel svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Temeljno sodišče v Mariboru ( enota v Mariboru) je izdalo sklep, da za obravnavanje te zadeve ni stvarno pristojno in je zadevo odstopilo v pristojno poslovanje Sodišču združenega dela v Mariboru. Ker je to sodišče štelo, da je za sojenje pristojno redno sodišče, je sprožilo spor o pristojnosti.
Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno redno sodišče.
Temeljno sodišče v Mariboru je svoje stališče, da ni pristojno za odločanje, oprlo na dejstvo, da se je tožnik poškodoval pri delu na svojem delovnem mestu. Pri tem pa je prezrlo, da tožnik ne zahteva odškodnine od podjetja, v katerem je zaposlen, ampak le od zavarovalnice, pri kateri je bila zavarovana delodajalčeva odgovornost. Tožnikov zahtevek ima oporo v 941.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki predvideva pri zavarovanju odgovornosti neposredno tožbo oškodovanca proti zavarovalnici. Ker gre med strankama za premoženjskopravni spor, zanj ni pristojno sodišče združenega dela ampak redno sodišče.
Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče odločilo, kakor je navedeno v izreku.