Sodba Ur 16/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] 1. S prometom proizvodov, ki so bili namenjeni končni potrošnji, je bila mišljena prav vsaka prodaja, če ni zakon drugače določal (1. odst. 5. čl. zakona). V obravnavanem primeru je bila to tudi prodaja rabljenih stvari. 2. Pogoji iz 7. člena zakona, ki imajo za posledico, da se promet proizvodov iz 1. do 7. točke 1. odstavka 6. člena zakona ne šteje kot promet proizvodov, namenjen končni potrošnji, morajo biti izpolnjeni takrat, ko se promet po 3. odstavku 26. člena zakona šteje za opravljenega.

[OBRAZLOŽITEV] Služba družbenega knjigovodstva prve stopnje je ugotovila, da tožeča stranka od komisijsko prodanih proizvodov ni obračunala in vplačala prometnega davka. Zato ji je (med drugim) naložila, da mora plačati temeljni prometni davek v skupnem znesku 109.467,00 SIT z zamudnimi obrestmi, obračunanimi od dneva zapadlosti do 17.10.1991 v znesku 92.619,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke zoper zgoraj navedeno odločitev je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno. Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa naj jo spremeni tako, da naloži tožeči stranki plačilo nižje obveznosti. V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Tožba ni utemeljena. Zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Ur. list SFRJ štev. 4/91; v nadaljevanju: zakon), ki je pravna podlaga za izpodbijano odločitev tožene stranke, se je začel uporabljati s 1.2.1991 (74. člen zakona). Promet proizvodov v komisijski prodaji, od katerega mora tožeča stranka po izpodbijani odločbi plačati prometni davek, je bil opravljen po dnevu, ko se je zakon začel uporabljati. Uporaba njegovih določil je bila zato za tožečo stranko obvezna ne glede na to, da je bil zakon v veljavi samo eno leto. Davek od prometa proizvodov je bilo treba po zakonu plačati od vsakega prometa proizvodov, namenjenega za končno potrošnjo (4. člen zakona). S prometom proizvodov, ki so bili namenjeni končni potrošnji, je bila mišljena prav vsaka prodaja, če ni zakon drugače določal (1. odst. 5. člena zakona). V obravnavanem primeru je bila to tudi prodaja rabljenih stvari. Tožeča stranka, ki je nastopala kot prodajalec, je namreč pravna oseba, zaradi česar ni šlo za prodajo rabljenih stvari med fizičnimi osebami (glej: 8. točka 1. odst. 7. člena zakona). Tožeča stranka se sklicuje na okoliščino, da dokumentov iz 7. člena zakona, ki bi jo upravičili prodati rabljene proizvode brez obračuna in plačila prometnega davka, po izvršeni prodaji ni mogla dobiti. Ta okoliščina pa na zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva. Pogoji iz 7. člena zakona, ki imajo za posledico, da se promet proizvodov iz 1. do 7. točke 1. odst. 6. člena zakona ne šteje kot promet proizvodov, namenjen končni potrošnji, morajo biti izpolnjeni takrat, ko se promet po 3. odst. 26. člena zakona šteje za opravljenega. Če to niso, gre za promet proizvodov, namenjen končni potrošnji. Z dnem, ko se šteje promet proizvodov za opravljenega, nastane obveznost obračuna prometnega davka (2. odst. 26. člena zakona). Ni predpisa, ki bi predvideval njeno prenehanje z naknadno izpolnitvijo pogojev iz 7. člena zakona. Ni pa tudi predpisa, ki bi situacijo, kakršna je obravnavana, urejal različno glede na to, ali so kupci pravne osebe ali fizične osebe. Odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi je glede na navedeno v skladu z zakonom. Zato je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih (Ur. list SFRJ 4/77) zavrnilo kot neutemeljeno.