Sklep I Up 569/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Ker je tožnik s tožbo uspel v celoti, je zaradi odprave odločbe tožene stranke prenehal pravni interes, ki ga je tožnik izkazoval ob tožbi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 16.2.1998 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep in odločbo Carinarnice N.G. z dne 11.7.1996, na podlagi katere je Carinarnica N.G. tožniku v obnovljenem postopku po uvozni carinski deklaraciji z dne 17.9.1993, po kateri je bil uvožen nov vlačilec znamke M., kot vloga tuje osebe na podlagi 30. b člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 z dopolnitvami, v nadaljevanju CZ/76), zaračunala carino in ostale dajatve. Pridobljeni so bili novi dokazi, zlasti račun prodajalca vlačilca, iz katerega je razvidno, da je šlo za neposredno plačilo in ne za tuja vlaganja v slovenskih podjetjih, kar je priznal tudi prodajalec C.C. (G.) pred Centralno davčno policijo v P. Pridobljeni dokumenti so prevedeni v slovenski jezik. Sodišče prve stopnje pa iz upravnih spisov ni moglo ugotoviti, kakšna je vsebina zapisnika Carinarnice N.G. o naknadni kontroli blaga, saj tega zapisnika ni v upravnih spisih. Zato ni moglo ugotoviti, ali je bila tožeči stranki dana možnost, da se v skladu z določbo 1. odstavka 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) izjavi tudi o drugih listinah, na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi in ne le o računu prodajalca G.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje naj bi kršilo določbo 50. člena ZUS, saj ni opravilo javne glavne obravnave, čeprav je to izrecno zahteval v tožbi. V obravnavani zadevi ne gre le za kršitev določila 1. odstavka 8. člena ZUP/86, pač pa tudi druge kršitve, na katere je opozarjal že v tožbi, o katerih bi moralo sodišče zavzeti stališče. Zato tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne temu sodišču, da opravi nov postopek z izvedbo glavne obravnave.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrglo kot nedovoljeno iz naslednjih razlogov:

Sodišče mora v upravnem sporu ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na pravni interes strank, ki je procesna predpostavka. Ta interes mora obstajati tudi v času pritožbenega postopka, saj je na podlagi določb 4. člena ZUS upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih zaradi upravnega akta. Kadar tega upravnega akta ni več, preneha tudi pravna korist in pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Čeprav je tožnik ob vložitvi tožbe izkazoval pravni interes v tem upravnem sporu, je zaradi odprave odločbe tožene stranke ta pravni interes prenehal, saj je tožnik v upravnem sporu na prvi stopnji uspel v celoti.

Pritožba zoper sodbo upravnega sodišča prve stopnje po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 16.

člena ZUS ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Ker je tožnik s tožbo uspel v celoti, pa čeprav sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, je pritožbeno sodišče zavrglo pritožbo kot nedovoljeno na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS.