Sodba I Up 1004/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 362/99-8 z dne 6.9.2000.

[JEDRO]

Lokacijsko dovoljenje se za posege v prostor, na območjih, urejenih s prostorsko ureditvenimi pogoji (PUP), izda na podlagi lokacijske dokumentacije, ki mora biti izdelana v skladu s PUP. Če PUP določa najmanjšo razdaljo med objekti oziroma parcelnimi mejami, in ne dovoljuje drugačnega dogovora med investitorjem in sosedi, ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja za poseg, katerega oddaljenost od sosednje parcele je manjša, kot je določena s PUP.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.1.1999, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 6.10. 1997. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo prizidka parc. št. 268/10 in 268/11 k.o. K.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejansko in pravno stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Sporni prizidek je namreč na območju, ki se ureja z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za ureditveno območje K. (Uradni Vestnik G., št. 15/88, 38/96, 5/97 in Uradni list RS, št. 70/94, 35/95, 69/95 in 27/96, v nadaljevanju PUP), in sicer v območju urejanja S 11/1 v ureditveni enoti 2a 1, ki je namenjena poselitvi in individualni stanovanjski gradnji. Na tem območju so pozidave dovoljene le pod pogoji, določenimi v 1. odstavku 36. člena PUP, ki določa, da mora biti širina funkcionalnega zemljišča okrog teh objektov najmanj 2,5 m, širina dovoza do objektov pa najmanj 2,75 m. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru tudi po presoji prvostopnega sodišča ni izpolnjen. Sporni prizidek je namreč od meje sosednjega zemljišča parc. št. 268/3 oddaljen le 0,50 m. Zato glede na določbo 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list RS, št. 18/84, 37/85 in 29/96 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97) ni pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo predmetnega prizidka. Glede na določbo 1. odstavka 36. člena PUP tudi ne pridejo v poštev soglasja mejašev za manjše odmike kot so predpisani s PUP.

Tožnik se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo in odločanje. Navaja, da način zazidave, kot ga je uporabil tožnik, pomeni optimalizacijo uporabe prostora. Na tem območju je način zazidave takšen, da se stavbe približujejo druga drugi in tudi posestnim mejam, kot je to običaj pri mestni oziroma strjeni pozidavi. Problem je nastal, ker sosed ni privolil oziroma ni podal soglasja za gradnjo, čeprav ni navedel nobenih razlogov za odklonilno stališče. Sosed zdaj tej gradnji ne nasprotuje več. Tožnik mu je bil pripravljen plačati odškodnino, vendar sosed na to ni pristal, ker mu škoda očitno ni nastala. Prizidek v ničemer ne ogroža in ne moti dejavnosti na sosednji parceli, na funkcionalno zemljišče tožnikovega objekta se odteka voda. Tožnikov objekt se lahko vzdržuje tako, da ni treba posegati na sosednje zemljišče. Prvostopno sodišče in oba upravna organa vztrajajo na določbi PUP o oddaljenosti najmanj 2,5 m, niso pa upoštevali, da je mogoče odstopanje od določb PUP. Tožnik je pridobil lokacijsko dokumentacijo, ki jo je izdelalo podjetje D. K. Ker je izdelovalec lokacijske dokumentacije pooblaščena organizacija, je bil tožnik prepričan, da možnost legalizacije gradnje obstaja, kljub manjšemu odmiku od sosednje parcele kot je določen s PUP. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo drugih dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, to je predvsem njegovega socialnega stanja. Je namreč samostojni podjetnik in opravlja obrtno dejavnost kot edini zaposleni v svoji obrti, skrbeti pa mora tudi za svojo družino. Ta prizidek mu pomeni pogoj za obstoj obrtne dejavnosti kot stranski prostor za proizvodnjo in odlaganje izdelkov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi odločilo pravilno in zakonito, ter za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Kot je bilo ugotovljeno v predhodnem upravnem postopku, katerega ugotovitve je povzelo prvostopno sodišče, se območje, na katerem je obravnavani prizidek, ureja s PUP. Za take primere je v 2. odstavku 54. člena ZUN določeno, da se lokacijsko dovoljenje izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Po 1. odstavku 55. člena ZUN pa se lokacijska dokumentacija med drugim pripravi tudi na podlagi določb PUP. V obravnavanem PUP je določeno, da mora biti širina funkcionalnega zemljišča okrog objekta najmanj 2,50 m. PUP ne določa izjem od tega pravila niti v primeru, če z manjšo oddaljenostjo lastnik sosednje parcele soglaša. Zato tožnikovo vztrajanje na tem, da lastnik zemljišča, kateremu se tožnikov objekt približa na 0,5 m, s takšnim posegom soglaša, v obravnavnem primeru ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Na odločitev pa tudi ne morejo vplivati razlogi, na katere se sklicuje tožnik, torej, da je prizidek zgradil zaradi opravljanja obrtne dejavnosti, ki mu je edina dejavnost in vir zaslužka za njega in njegovo družino, kajti teh okoliščin niti ZUN niti PUP ne določata kot pravno pomembnih za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.