Sodba I Up 972/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 522/97-12 z dne 14.9.1999.

[JEDRO]

Če iz izreka ni razvidna obveznost, ki se nalaga stranki, izrek ni konkretiziran in jasen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUP ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3.3.1997 ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, Izpostave M. z dne 12.11.1996, s katero je bilo odločeno, da mora urediti pregledovanje in čiščenje kurilnih in dimovodnih naprav v skladu z Zakonom o dimnikarski službi; da je rok izvršitve navedenega požarnovarnostnega ukrepa 30.11.1996, ter da vložena pritožba ne zadrži njegove izvršitve ukrepa.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da Zakon o dimnikarski službi (Uradni list RS, št. 16/74) ureja nadzorstvo nad opravljanjem dimnikarske službe. Zato niti v določbah 1. niti v določbah 2. člena navedenega zakona, s katerima utemeljujeta upravna organa izrečeni požarnovarnostni ukrep, niti v njegovih drugih določbah ni pooblastila inšpektorju, niti pravne podlage za izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa. Ukrep, s katerim se nalaga uskladitev določene obveznosti z zakonom, ne da bi se konkretno opredelilo ravnanje, ki se tožeči stranki nalaga, je nedoločen. Ker postane izvršljiv, dokončen ter pravnomočen le izrek upravne odločbe, spornega inšpekcijskega ukrepa zaradi njegove nedoločenosti ni mogoče izvršiti. Ker je izrečeni inšpekcijski ukrep nezakonit je nezakonita tudi odločba tožene stranke, ki navedenih nepravilnosti ni odpravila. V ponovnem postopku bo potrebno presoditi njegovo utemeljenost z vidika predpisov, s katerimi je urejena požarna varnost in dano pooblastilo, za tovrstni inšpekcijski nadzor.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Navaja, da izrečeni inšpekcijski ukrep ne temelji le na določbah Zakona o dimnikarski službi, kot navaja sodišče prve stopnje, temveč tudi na ustreznih določbah Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 64/94; členi 103, 104 in 123 v nadaljevanju ZVNDN) ter Zakona o varstvu pred požarom (Uradni list RS, št 71/93; členi 50 in 54), kar je razvidno iz uvoda prvostopenjske odločbe. Iz omenjenih določb izhaja, da je Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami med drugimi pristojen tudi za nadzor nad izvrševanjem predpisov s področja varstva pred požarom. Skladno s 36. členom ZVND so za varstvo pred požarom odgovorni lastniki in uporabniki stanovanjskih, poslovnih in industrijskih objektov. S požarno nevarnimi napravami, kamor sodijo kurilne naprave in dimni vodi, se mora ravnati tako, da se zmanjša možnost nastanka požara (24. člen zakona). Zato morajo subjekti, ki te naprave uporabljajo, skrbeti, da so te naprave v predpisanih postopkih ustrezno pregledane in očiščene, kar pa lahko opravljajo le za to dejavnost registrirane pravne in fizične osebe (1., 2., 3. in 7. člen Zakona o dimnikarski službi). Izrečeni inšpekcijski ukrep je tudi dovolj določen, kar dokazuje vsebina pritožbe ter tožbe tožeče stranke. Iz izrečenega inšpekcijskega ukrepa izhaja, da mora tožeča stranka urediti pregledovanje in izkoriščanje kurilnih in dimovodnih naprav v skladu z Zakonom o dimnikarski službi, to pa pomeni te aktivnosti poveriti pooblaščeni pravni ali fizični osebi, ne pa jih izvajati sama, saj zato ni registrirana. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ali pa zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena, zato jo naj sodišče prve stopnje zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obrazložitvi prvostopenjske upravne odločbe navedeni in obrazloženi določbi Zakona o dimnikarski službi ne dajeta pooblastila inšpektorju za izrek obravnavanega požarnovarstvenega ukrepa. To pooblastilo je vsebovano v 50. in 54. členu Zakona o varstvu pred požarom ter v 103. in 104. členu ZVNDN, ki inšpektorja Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami zavezujejo k izvajanju nadzorstva nad navedenim ter nad drugimi predpisi, s katerimi se ureja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami ter k temu, da naloži, da se ugotovljene pomanjkljivosti ali neskladnja s predpisi v določenem roku odpravijo. Zato tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je podana stvarna pristojnost prvostopenjskega organa za izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa.

Izrek prvostopne upravne odločbe, s katerim se tožeči stranki nalaga, da je dolžna urediti pregledovanje in čiščenje kurilnih in dimovodnih naprav v skladu z Zakonom o dimnikarski službi, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dovolj konkretiziran in je zato nejasen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je z navedenim izrekom, iz katerega ni razvidno, kakšna obveznost je pravzaprav tožeči stranki z inšpekcijskim ukrepom naložena, kršen 2. odstavek 208. člena ZUP/86, po katerem mora biti izrek kratek in določen. Ker postane izvršljiv, pravnomočen oziroma dokončen le izrek upravne odločbe, ne pa tudi njegova obrazložitev, pritožbeni ugovor, da je vsebina obveznosti, ki je bila naložena tožeči stranki razvidna iz obrazložitve prvostopenjske upravne odločbe ter drugih listin v upravnih spisih, nima vpliva na drugačno odločitev.

Glede na navedeno je zato pritožba neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS.