Sodba I Up 678/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, opr. št. U 155/98-10 z dne 5.5.2000.

[JEDRO] Če tožnik nima ustreznega dovoljenja za opravljanje dejavnosti, je to zadostna podlaga za ukrep tržnega inšpektorja o prepovedi opravljanja takšne dejavnosti (1. odst. 15. člena Zakona o tržni inšpekciji).

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.10.1997. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota v K. z dne 25.8.1997, s katero je bilo tožniku prepovedano opravljanje gostinske dejavnosti v gostinskem obratu vrste restavracija "I." v S., ker za omenjeno dejavnost ni registriran in nima odločbe za gostinstvo pristojne upravne enote (1. točka izreka); rok izvršitve je naslednji dan po prejemu odločbe (2. točka izreka); pritožba ne zadrži izvršitve (3. točka izreka). Po ugotovitvah tožene stranke tožnik opravlja dejavnost specilizirane restavracije s ponudbo ribjih in mesnih specialitet. Prepovedano je bilo le opravljanje gostinske dejavnosti restavracije, ne pa tudi opravljanje tiste dejavnosti, ki jo je tožnik priglasil, to je dejavnosti izletniško-kmečkega turizma. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je iz upravnih spisov, predvsem pa iz priglasitvenega lista z dne 1.5.1995 in zapisnikov o inšpekcijskem pregledu z dne 5.8.1997 ter nadaljevanju zapisnika z dne 18.8.1997 razvidno, da je obrat tožnika P. 1, p. S. vpisan kot kmečki turizem "I." za nudenje hrane in pijače, ki jo v pretežni meri proizvaja kmečko gospodarstvo: meso, mesni izdelki (klobase, salame), mleko, kruh, pecivo, mineštre, solate, vino, žganje, mineralna voda in sokovi kot dopolnitev. Ob inšpekcijskem pregledu pa je bilo ugotovljeno, da tožnik v navedenem lokalu streže tudi ribje specialitete, za kar pa nima dovoljenja za gostinstvo pristojnega upravnega organa. Sodišče prve stopnje se v celoti strinja z zaključkom tožene stranke, ko ta ugotavlja, da je bilo tožniku prepovedano le opravljanje gostinske dejavnosti restavracije, ne pa tudi opravljanje tiste dejavnosti, ki jo je tožnik priglasil, to je dejavnosti izletniško-kmečkega turizma. Tožena stranka je zato pravilno odločila. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil 1. odstavek 15. člena Zakona o tržni inšpekciji nepravilno uporabljen. Prepovedano je bilo opravljanje celotne dejavnosti, čeprav bi se lahko izdala odločba le o prepovedi strežbe ribjih specialitet. Po tolikem času je tudi izvršitev inšpekcijskega ukrepa nemogoča. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in ustavi postopek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in da jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. V zadevi gre za ukrep tržnega inšpektorja, izrečen na podlagi 1. odstavka 15. člena Zakona o tržni inšpekciji (Uradni list RS, št. 20/97). Ta določa, da če se opravlja dejavnost brez prepisanega dovoljenja ali brez odločbe pristojnega upravnega organa o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti, ali prekoračen predmet poslovanja oziroma dejavnosti, izda inšpektor odločbo, s katero opravljanje te dejavnosti prepove. Med strankama ni spora o tem, da je tožnik opravljal dejavnost, za katero ni registriran in za katero nima ustreznega dovoljenja oziroma odločbe pristojnega organa. To ne izhaja samo iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu, na katerega se sklicujeta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje, temveč tudi iz samih tožnikovih navedb, tako v tožbi kot v pritožbi. Ob takšnem dejanskem stanju in ko sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje (tožena stranka v svoji odločbi, sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi) presodila, da se izrečeni ukrep nanaša samo na opravljanje gostinske dejavnosti restavracije, ne pa tudi na opravljanje tiste dejavnosti, ki jo je tožeča stranka priglasila, po presoji pritožbenega sodišča tožnik ne more uspeti z pritožbenim ugovorom, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Ne gre za izvršitev odločbe, temveč za odločbo o prepovedi, s tem da pritožba ne zadrži izvršitve. Pritožbeni ugovori so zato neutemeljeni. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.