Appeal dismissed; grazing rights require explicit entry in forest management plan to override general prohibition.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 343/98-6 z dne 2.6.1999.

[JEDRO]

Če bi hoteli člani pašne skupnosti zakonito izvrševati zatrjevano služnostno pravico paše v gozdovih na planini, bi morala biti tudi ta služnostna pravica zapisana v gozdno-gojitvenem načrtu, ki pa za to planino še ni bil sprejet; zato velja splošna prepoved paše v tem gozdu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 14.1.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo gozdarskega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Enota K., Izpostava R. z dne 16.10.1997. Gozdarski inšpektor je odločil, da se tožniku, pašnemu upravičencu pašne skupnosti S., prepoveduje paša njegove goveje živine v gozdovih, ki so last Republike Slovenije na J. (revir R.), ki mejijo na S. planino in z njimi upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (1. točka izreka), da prepoved paše prične veljati naslednji dan po vročitvi odločbe in traja vse naslednje pašne sezone do spremembe zakonodaje, ki bi upoštevala obstoj in lokacije služnostnih pravic do paše za pašno skupnost S. pri B. (2. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve (3.

točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je gozdarski inšpektor ob inšpekcijskem pregledu po uradni dolžnosti dne 8.7.1997 ugotovil pašo živine na spornem območju S. planine. Čeprav tožnik navaja, da ima služnostno pravico paše v gozdovih verskih zakladov, ki so si jo pridobili že njegovi daljni predniki, ta pravica ni razvidna iz zemljiškoknjižnih izpiskov, pa tudi gozdnogojitveni načrt, ki bi dovoljeval tako pašno pravico za območje gozdov S. planine na J., še ni bil sprejet.

Tožnik v pritožbi navaja, da je lastnik urejene staje na S. planini, da so njegove krave označene in se pasejo na planini, ne pa v državnih gozdovih, kot je to navedel gozdarski inšpektor. V interesu vseh članov agrarne skupnosti S.-K. planine je, da se jim vrne pravica do paše, ki so jo kot služnostno pravico izvrševali že pred uveljavitvijo Zakona o gozdovih.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi utemeljene razloge. Svojo odločitev je sodišče oprlo, tako kot tudi že upravna organa, na določbo 1. odstavka 32. člena Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93), ki določa, da je paša v gozdovih prepovedana. 2. odstavek istega člena določa izjemo, po kateri je paša lahko dovoljena na območjih, določenih z gozdnogojitvenim načrtom. Iz upravnih spisov, še posebno iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu z dne 8.7.1997 je razvidno, da je gozdarski inšpektor ugotovil, da na sami planini ni živine, pač pa je živina v gozdovih, kamor jo pastir tudi žene na pašo. Iz nadaljnjih podatkov upravnih spisov je bilo v upravnem postopku tudi ugotovljeno, da za S. planino ni sprejetega gozdnogojitvenega načrta, s katerim bi bila paša v teh gozdovih dovoljena. Zato je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča ukrep gozdarskega inšpektorja, odrejenega na podlagi 77. člena Zakona o gozdovih, zakonit.

Pritožbene navedbe o služnostni pravici paše v gozdu na S. planini, ki ga je tožnik podal že kot tožbeni ugovor, pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. Če bi hoteli člani pašne skupnosti S. pri B. zakonito izvrševati zatrjevano služnostno pravico paše v gozdovih S. planine, bi morala biti tudi ta služnostna pravica upoštevana in zapisana v gozdnogojitvenem načrtu, ki pa, kot je bilo že navedeno, za to območje ob času inšpekcijskega ukrepa še ni bil sprejet.

Ker tožnik ni navedel, katere pritožbene razloge uveljavlja s svojo pritožbo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo presodilo iz razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker tudi teh razlogov pritožbeno sodišče ni našlo, je tožnikovo pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.