Sodba I Up 800/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1255/98-10 z dne 22.6.2000.

[JEDRO]

Na izrek ukrepa urbanističnega inšpektorja po 73. členu ZUN ne vpliva dejstvo, da sta tožnici le upravičeni do služnosti poti in da kot taki ne moreta dobiti lokacijskega dovoljenja za služeče zemljišče, ki ga uporabljata za pot in sta ga brez dovoljenja nasuli in utrdili.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97)

zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 24.6.1998, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnic zoper odločbo Urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote L., Izpostava D. z dne 14.11.1997. S to odločbo je urbanistični inšpektor tožnicama naložil, da v 30 dneh pod grožnjo prisilne izvršitve odstranita nasutje 30 cm do 70 cm debele plasti gramoza za izvedbo dovozne poti v dolžini 70 m in v širini 7 m pri priključku na obstoječo lokalno cesto I. - B. pri I. in 3 m na koncu ter pod nasutjem izveden cevni propust iz betonskih cevi dolžine 4 m in premera 60 cm na severnem delu zemljišča s parc. št. 440/1 k.o. I. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške, pri čemer pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitev odrejenega ukrepa.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in prvostopnega organa. Ta je ugotovil, da sta tožnici brez kakršnegakoli upravnega dovoljenja nasuli obstoječo pot. Zato je bila dana podlaga za inšpektorjevo ukrepanje v 73. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 97/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 48/90, 18/93 in 44/97). Ta določa, da organ urbanistične inšpekcije v primerih, če ugotovi, da se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi, da se tak objekt ali njegov del odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore, ki se nanašajo na obravnavani poseg v prostor. Zavrnilo pa je tudi tožbeni ugovor, da A.F. odločba tožene stranke ni bila osebno vročena. Ugotovilo je, da to sicer drži, vendar je bila A.F. očitno obveščena o izdaji odločbe tožene stranke, saj je pravočasno vložila tožbo v upravnem sporu.

Tožnici se v pritožbi z odločitvijo prvostopnega sodišča ne strinjata. Vztrajata pri svojem sklepu iz tožbe, to je, da se odločba tožene stranke odpravi, ker kot nelastnici spornega zemljišča ne moreta pridobiti ustreznega dovoljenja za sanacijo in vzdrževanje obstoječe dovozne poti. Inšpektorji naj le ugotovijo, da sanacija in vzdrževanje poti presegata možnosti, ki jih daje 50. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in sodna odločba o vzpostavitvi služnosti tožnic na navedeni poti, da pa je treba to pot strokovno sanirati. Lastnico zemljišča pa naj tožena stranka, če bo nasprotovala sanaciji dovozne poti, napoti na pravdo. Menita, da je veljavna zakonodaja za take primere nedorečena in da sodna praksa ne rešuje problemov življenjsko. Menita, da bi morali upravni organi izdajati take odločbe, ki bi omogočale uporabo služnosti poti, kot tudi vzdrževanje te poti, kolikor je nujno potrebno. To pa mora strokovno ugotoviti pristojen organ, ne pa da dovoljenje za poseg gladko zavrne in s tem prepreči obdelavo kmetijskih zemljišč.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru odločilo pravilno in zakonito, za svojo odločitev pa je navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavanem primeru gre za ukrep urbanističnega inšpektorja po 73. členu ZUN. Ukrepe po 73. členu ZUN pa inšpektor izreče takrat, kadar ugotovi, da je poseg v prostor izveden brez lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Tako je tudi v tem primeru inšpektor ugotovil, da sta tožnici sanirali obstoječo pot brez potrebnih dovoljenj, čemur niti ne ugovarjata. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča inšpektor utemeljeno ukrepal po 73.

členu ZUN. Na odločitev v obravnavanem primeru ne vplivajo ugovori tožnic, da kot nelastnici sporne poti, temveč le služnostni upravičenki, ne moreta pridobiti ustreznih dovoljenj za sanacijo te poti. Postopek izdaje lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del je namreč samostojen postopek in ločen od postopka inšpekcijskega ukrepanja po 73. členu ZUS.

Ker so bili torej v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za izrek inšpektorjevih ukrepov po 73.

členu ZUN, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.