Sklep I Up 1049/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1486/2003-7 z dne 11.9.2003.

[JEDRO]

Za presojo, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe so relevantna samo tista dejstva, ki jih je v zahtevi navajala tožeča stranka. Zato pritožnik - stranka z interesom, z dodatnim navajanjem dejstev v pritožbi, ki bi po njegovem mnenju kazala na hujše škodljive posledice, ne more vplivati na drugačno odločitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvajanje Odloka o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega in vzgojno-varstvenega zavoda Osnovna šola S.T., ki ga je sprejel Občinski svet Občine L. na sedmi seji dne 8.7.2003 in ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 81/2003 (v nadaljevanju Odlok) in odloči, da Osnovna šola S.T. in Javni vzgojno-varstveni zavod L., Vrtec L., nadaljujeta z delom v dosedanji statusni obliki. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka vložila skupaj s tožbo, s katero izpodbija Odlok, ker meni, da je z njim kršen zakon v škodo javne koristi.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka sicer zatrjuje nastanek hujše škodljive posledice - nepotrebno trošenje javnih sredstev, vendar pa z okoliščinami, ki jih navaja - sprememba vodenja, zamenjava vodstva, presežek določenega števila delavcev, zatrjevana posledica ni verjetno izkazana.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu, Javni vzgojno-varstveni zavod L., Vrtec L., v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da za z Odlokom predvideno spremembo statusa dosedanjega Javnega vzgojno-varstvenega zavoda L. ni izvedbenega plana in izračuna stroškov reorganizacije in privarčevanih sredstev. Zaradi reorganizacije bo generacija otrok, ki je sedaj v vrtcu, prikrajšana za kvaliteten vzgojno-varstveni program, to pa je velika nepopravljiva škoda. Praksa namreč kaže, da je kvaliteta dela s priključitvijo vrtcev k šolam slabša. Tudi sistem financiranja je različen. Šole se financirajo iz sredstev državnega proračuna, vrtci pa iz sredstev proračuna lokalne skupnosti. Z Odlokom predvidena sprememba bo toženi stranki kot ustanovitelju omogočala, da bo prelival sredstva, tako, da bodo sredstva za vrtec porabljena za materialne stroške šole. V praksi šola, ki ima tri oddelke vrtca, mesečno preliva 300.000 SIT do 400.000 SIT, letno je to skoraj 5.000.000 SIT, kar pomeni, da bo z reorganizacijo nastala škoda 25.000.000 SIT. Ob zmanjšanih sredstvih za delovanje vrtca bo krčeno izvajanje šolskega programa. Zanesljiva posledica reorganizacije je odpuščanje delavcev, predvidoma 13 delavcev v vzdrževalno tehnični službi, računovodstvu in vodstvu zavoda in samo odpravnina za te delavce znaša 25.899.192 SIT. Z reorganizacijo pa bodo nastali tudi stroški v zvezi z registracijo, administrativnimi deli ter drugi stroški. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da izda predlagano začasno odredbo, podrejeno pa da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na določbo 51.

člena Zakona o zavodih, po kateri ustanovitelj zavoda odloči, da se zavod pripoji drugemu zavodu ali, da se dvoje ali več zavodov spoji v en zavod, za kar gre v obravnavanem primeru. Glede na navedeno je bila reorganizacija izvedena v skladu z veljavno zakonodajo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je začasno odredbo predlagala tožeča stranka. Ta je po določbi 2. odstavka 18. člena ZUS aktivno legitimirana za vložitev tožbe in s tem tudi za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe zaradi varstva javne koristi. Tožeča stranka je zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljevala s prizadetostjo javne koristi. Za presojo, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe, so torej relevantna samo tista dejstva, ki jih je navajala tožeča stranka. Pritožnik zato z dodatnim navajanjem dejstev v pritožbi, ki bi po njegovem mnenju kazala na hujše škodljive posledice, ne more vplivati na drugačno odločitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zakonitost izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje presojalo glede na vsebino zahteve tožeče stranke. Ta je v zahtevi navajala, da bo izvajanje Odloka imelo za posledico uskladitev organizacije, delitev in selitev premičnega premoženja vrtca, kadrovske in organizacijske spremembe. Zato bi, v primeru, da bi tožeča stranka v upravnem sporu uspela, prišlo do nepotrebnega trošenja javnih sredstev, to pa je hujša škodljiva posledica, ki jo je potrebno odvrniti z začasno odredbo. Res je namen začasne odredbe odvrnitev hujše škodljive posledice ali grozečega nasilja. Vendar je po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS mogoče izdati začasno odredbo le, če je možnost nastanka hujše škodljive posledice verjetno izkazana. Tega pa tožeča stranka ni izkazala. Navedbe tožeče stranke o nepotrebnem trošenju javnih sredstev, ne da bi bila opredeljena in verjetno izkazana njihova višina, so pavšalne, in zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne morejo biti zadostna podlaga za izdajo začasne odredbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.