Administrative court dismisses appeal for instructor license due to lack of required secondary vocational education under ZVCP.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 38/99-8 z dne 9.3.2000.

[JEDRO]

Oseba, ki želi pridobiti dovoljenje za voznika inštruktorja, mora imeti v skladu s 146. členom ZVCP med drugim končano srednjo strokovno izobrazbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za šolstvo in šport z dne 7.12.1998, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L. z dne 14.10.1998. S to odločbo je bila zavrnjena tožnikova vloga za izdajo inštruktorskega dovoljenja za B kategorijo. Prvostopni organ je navedel, da tožnik ne izpolnjuje z Zakonom o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98, v nadaljevanju ZVCP) predpisanih pogojev, saj nima dokončane srednje strokovne izobrazbe, citirani zakon pa v 146. členu določa, da morajo imeti osebe, ki želijo pridobiti dovoljenje za voznika inštruktorja, najmanj srednjo strokovno izobrazbo ali gimnazijo.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo tej odločitvi upravnih organov, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev glede izobrazbe iz 146. člena ZVCP.

Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (Uradni list RS, št. 12/96) v 3. alinei 3. člena določa, da je srednja strokovna izobrazba tista, ki jo pridobi oseba na srednji tehniški ali drugi strokovni šoli za pridobitev srednje strokovne izobrazbe. Tožnik pa te izobrazbe nima, saj iz zapisnika o zaključnem izpitu za poklic prodajalec ne izhaja, da bi tožnik zaključni izpit opravil uspešno. Na odločitev tudi ne vpliva tožnikovo sklicevanje, da je po prejšnjih predpisih izpolnjeval predpisane pogoje za voznika inštruktorja in da je nove pogoje predvidel šele ZVCP.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe, da je Zavodu J. plačal 1.200 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila, da je opravil sedem izpitov in da je za opravljene izpite dobil javno spričevalo. Tedaj je bil za voznika inštruktorja pogoj spričevalo SIC J., ki ga je imel in ga je predložil ustreznemu organu še v istemu letu, da bi dobil inštruktorsko dovoljenje. S tem bi uredil svojo brezposelnost. Ker dovoljenja ni dobil, se čuti prizadetega.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodba prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje.

Ker tožnik sam priznava, da nima končane ustrezne srednje šolske izobrazbe za pridobitev dovoljenja za voznika inštruktorja, kakršni so predpisani s 146. členom ZVCP, ZVCP pa dovoljuje izdajo dovoljenja za voznika inštruktorja le osebam, ki imajo končano ustrezno srednješolsko izobrazbo, tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče izdati dovoljenja za voznika inštruktorja. Na to ne vpliva dejstvo, da je tožnik očitno uspešno izpolnil pogoje, ki so jih za pridobitev dovoljenja za voznika inštruktorja predpisovali prejšnji predpisi. Vlogo za izdajo dovoljenja je tožnik vložil po podatkih upravnega spisa 6. oktobra 1998, prav tako je iz upravnih spisov razvidno, da je pridobil potrdilo o uspešno končanem izpopolnjevanju strokovne izobrazbe za voznika inštruktorja 18.6.1998. ZVCP pa je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 30/98 dne 16.4.1998 in je začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, torej 1. maja 1998. Torej je v trenutku, ko je tožnik dobil potrdilo o uspešno končanem izpopolnjevanju strokovne izobrazbe in ko je vložil vlogo za pridobitev dovoljenja za voznika inštruktorja, ZVCP že veljal.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo odločitev prvostopnega sodišča, ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.