Sodba I Up 718/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1713/98-6 z dne 17.5.2000.

[JEDRO]

Tožniku ni mogoče priznati statusa vojnega invalida, ker mu poškodba ni nastala brez njegove krivde (1. odstavek 1. člena ZVojI).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.9.1998, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 9.6.1998. S to odločbo prvostopni organ tožniku ni priznal statusa vojnega invalida - civilnega invalida vojne kot žrtve zapuščenega vojaškega materiala. Tožena stranka je pritrdila odločitvi in stališču prvostopnega upravnega organa, da poškodba oči, ki jo je utrpel tožnik, ni nastala v okoliščinah, ki jih predvideva 2. točka 1.

odstavka 4. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 65/95, 19/97 in 75/97) za priznanje statusa civilnega invalida vojne. Tožnik je namreč zbiral smodnik, ki je sicer bil opuščen vojaški material, vendar je z njim po izjavah prič napolnil lovsko puško oziroma cev, ki jo je imel s seboj, pri aktiviranju smodnika pa je cev eksplodirala in mu povzročila poškodbe. Temu stališču je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje in se pri tem sklicevalo na 1. odstavek 1. člena ZVojI ter 2. točko 1. odstavka 4. člena ZVojI. Tudi po presoji prvostopnega sodišča poškodbe oči, ki jo je tožnik utrpel dne 9.11.1963, ni možno opredeliti kot neposredno posledico, povzročeno po zapuščenem vojaškem materialu, ker za to v upravnih spisih ni podlage. V upravnem postopku so bila upoštevana pravila postopka in temeljna načela upravnega postopka, to je načelo materialne resnice in načelo proste presoje dokazov, pri čemer iz zaslišanja prič, zaslišanja tožnika ter zdravstvenih podatkov o tožniku ni bilo mogoče zaključiti, da bi bila tožnikova poškodba povzročena zaradi eksplozije zapuščenega vojaškega materiala iz druge svetovne vojne.

Tožnik se s prvostopno sodbo ne strinja, ker meni, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne, vztraja pri navedbah v tožbi in poudarja, da je definicija zapuščenega vojaškega materiala, kot ga razlagajo upravna organa in prvostopno sodišče, v celoti pravno nesprejemljiva, saj to ni v skladu z definicijo zapuščenega vojaškega materiala, ki jo uporablja ZVojI v 4. členu. Meni, da se je večina civilnih invalidov vojne ponesrečila na podoben način kot on sam in vendar je drugim priznan status civilnega invalida vojne. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke razveljavi in ji naloži, da tožniku prizna status civilnega invalida vojne ter vse pravice, ki mu po ZVojI iz tega statusa izvirajo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbo ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča tožnik zmotno meni, da je sporno v obravnavanem primeru le vprašanje definicije zapuščenega vojaškega materiala in da mu status civilnega invalida vojne ni priznan zaradi tega, ker bi se preozko razlagal pojem zapuščenega vojaškega materiala. Že upravna organa in prvosotpno sodišče so se namreč pri svojih odločitvah sklicevali tudi na določbo 1. odstavka 1. člena ZVojI, ki določa definicijo vojnega invalida.

Po 1. odstavku 1. člena ZVojI pa je vojni invalid oseba, ki je v okoliščinah po ZVojI kot neposredno posledico teh okoliščin brez svoje krivde dobila najmanj 20% okvaro zdravja zaradi poškodbe ali bolezni ali poslabšanja bolezni, ki jo je imela že prej, ali za katero sicer ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da so jo povzročile te okoliščine, vendar je mogoče sklepati, da so vojne razmere znatno vplivale, da se je poslabšala. Po 1. odstavku 4. člena ZVojI pa je civilni invalid vojne oseba iz 1. odstavka 1. člena ZVojI, ki je državljan Republike Slovenije in je dobil okvaro zdravja kot nevojaška oseba, med drugim tudi zaradi poškodbe, ki jo povzročil zapuščen vojaški material na ozemlju Republike Slovenije (2. točka).

Tudi pritožbeno sodišče meni, da tožniku ne gre status civilnega invalida vojne zato, ker za njegovo poškodbo, glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, ni mogoče trditi, da je nastala brez njegove krivde in tudi ne, da je bila posledica le zapuščenega vojaškega materiala. Po podatkih izpodbijane sodbe in obeh upravnih odločb, kar potrjujejo tudi podatki iz upravnih spisov, je namreč do tožnikove poškodbe prišlo tako, da je tožnik zbiral zapuščen vojaški material (smodnik), in nato z njim napolnil puško oziroma cev, ki jo je imel s seboj, ter smodnik aktiviral.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.