Sklep I Up 643/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1735/2002-11 z dne 14.11.2002.

[JEDRO]

Ker je tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagala, da se z začasno odredbo zadrži izvršitev odločbe tožene stranke, je treba tako zahtevo obravnavati po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica zahtevala, da se zadrži izvršitev odločbe Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada N.G., Izpostava A., z dne 29.9.2001, in na podlagi te odločbe izdanih odločb in sklepov o prisilni izterjavi dolga, ki jih izpodbija s samo tožbo. Začasna odredba pa naj bi veljala do pravnomočnosti sodbe v tem postopku. Tožnica je sicer predlagala, da se njena zahteva obravnava po 1. in 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), ker pa je zahteva vsebovala le en predlog, ki je bil opredeljen kot zadržanje izvršitve izpodbijanega akta, je sodišče prve stopnje zahtevo obravnavalo le po določbi 1. odstavka 69. člena v zvezi s 30. členom ZUS. Sodišče je v izpodbijanem sklepu menilo, da je tehtanje javnega interesa in interesov davčnih zavezancev iz 30. člena ZUS opravil že zakonodajalec s tem, ko je predpisal, da že pritožba zoper odločbo organa prve stopnje izvršitve odločbe ne zadrži. Odlaganje izvršbe je v nasprotju z javnim interesom in le izjemne okoliščine so lahko razlog za zadržanje izvršitve. V obravnavani zadevi pa izjemne težko popravljive škode tožeča stranka ne izkazuje, saj ob tem, ko prilaga zgolj mnenje centra za socialno delo o socialnih razmerah družine, dohodninsko odločbo za leto 2001, obvestilo agencije o pričetku izplačevanja neposrednih plačil za kmetijstvo ter dokazila o mesečnih plačilih za šolanje hčerke. Vsi ti podatki pa le pavšalno prikazujejo premoženjsko stanje družine, podatki pa ne izkazujejo potrebnih stroškov za opravljanje dejavnosti. Zgolj zatrjevanje, ne pa tudi izkazovanje, da bi plačilo davčnih obveznosti ogrozilo opravljanje dejavnosti in šolanje hčerke, pa po presoji sodišča prve stopnje ne izkazuje, da tožnici grozijo posledice, ki bi bile težko popravljive in zato zadržanje izvršitve odločbe ni upravičeno.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Opisuje dosednji postopek in analizira določbo 2. odstavka 69. člena ZUS. Po njenem mnenju je izraz hujše škodljive posledice nedoločen pravni pojem. Ugotavljanje javnega interesa zakonodajalec v 2. odstavku 69. člena ZUS ne predpisuje. Toženo stranko ščiti javni interes, zaščitena pa je tudi tako, da bo morala plačati zakonite zamudne obresti za ves čas postopka. Ni zaščitena z ničemer. Napačna odločba ji lahko povzroči težke razmere, otežkočeno preživljanje, nedokončanje šolanja hčerke, nenazadnje povzroči "socialni problem", ki ga bo treba reševati na občinski ravni (križanje javnih interesov), kar izkazuje s potrdilom centra za socialno delo, ki pa ga sodišče pojmuje zgolj kot mnenje centra za socialno delo. Sodišče prve stopnje meni, da bi morale biti za izdajo začasne odredbe podane izjemne okoliščine, pri tem pa ne obrazloži, kje so te izjemne okoliščine predpisane in kaj pomenijo, pa tudi ne obrazloži, zakaj te okoliščine niso izjemne. Tovrstno odločanje je v nasprotju z načelom zakonitosti. Kršene so tudi določbe 2., 14. in 23. člena Ustave RS.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe pravilno presojalo po določbi 1. odstavka 69. člena v zvezi s 30. členom ZUS. Čeprav je tožnica v svoji zahtevi predlagala obravnavo po določbah 1. in 2. odstavka 69. člena, pa je bilo njeno zahtevo možno obravnavati le po določbi 1. odstavka 69. člena v zvezi s 30. členom ZUS. Že v sami zahtevi je tožnica navedla, naj sodišče zadrži izvršitev odločbe tožene stranke, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča razumeti, naj se odloži izvršitev izpodbijanega akta in ne, da se začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, kar je glavni namen začasne odredbe po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS. Tudi negativne posledice, ki naj bi se preprečevale z izdano začasno odredbo po določbah 1. ali 2. odstavka 69. člena ZUS, so različne.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožnica posplošeno navedla škodo, ki bi ji nastala zaradi neodložitve izvršbe in ni ponudila konkretnih dokazov, da bi bila morebitna škoda težko popravljiva. Vsekakor bi morala tožnica ponuditi konkretne dokaze, ki bi kazali na to, da odložitev izvršbe ne bi bila v nasprotju z javno koristjo. Ker ne obstojijo zakonski razlogi za izdajo začasne odredbe o zadržanju izvršitve izpodbijane odločbe, je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve pravilna in zakonita in pritožbene navedbe te odločitve ne morejo spremeniti.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.