Sodba I Up 70/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 624/99-15 z dne 8.11.2001.

[JEDRO] Ker tožeči stranki niso bili predloženi dokazi, na katerih temelji odločba prvostopenjskega organa, je tožena stranka, ker teh napak ni odpravila, storila bistveno kršitev določb postopka.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 15.2.1999, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep in odločbo Carinarnice M. z dne 22.5.1998 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je bila s sklepom Carinarnice M. po uradni dolžnosti dovoljena obnova postopka carinjenja blaga po carinski deklaraciji z dne 14.2.1996 v delu, ki se nanaša na vrsto, količino blaga, valutno vrednost, statistično vrednost in znesek carine, z odločbo pa je bila obračunana razlika v premalo obračunanem carinskem dolgu v znesku 1.003.793,00 SIT. Iz upravnih spisov kot tudi iz tožbenih navedb izhaja, da tožeči stranki v postopku obnove niti na prvi niti na drugi stopnji niso bile kljub izrecni zahtevi v pritožbi predočene listine - računi, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Ker tožeča stranka ni imela možnosti, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah, je po presoji sodišča prve stopnje podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS. Navedeno nepravilnost bo tožena stranka v ponovnem postopku morala odpraviti. Tožena stranka v pritožbi navaja, da v času odločanja veljavni Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) ni izrecno določal, katere kršitve pravil postopka povzročijo odpravo izpodbijane odločbe. Zato je bilo potrebno od primera do primera ugotavljati, kakšne posledice bi morala imeti kršitev pravil postopka na odločitev o stvari in šele ob pogoju, da je takšna odločba vplivala na pravilno odločitev o stvari, odločbo odpraviti. V konkretnem primeru opustitev temeljnega načela zaslišanja stranke ni vplivala na odločitev o stvari. Tudi če bi bili tožeči stranki predočeni računi oziroma bi se o njih izjasnila, to ne bi vplivalo na odločitev. Določba 3. odstavka 25. člena ZUS, na podlagi katere je odločilo sodišče prve stopnje, je zato v neskladju z določbami ZUP/86. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo. Pritožba ni utemeljena. Res je, da glede na določbe ZUP/86 lahko drugostopenjski upravni organ kljub ugotovljenim nepravilnostim v postopku na prvi stopnji zavrne pritožbo, če meni, da so bile nepravilnosti take, da ne bi mogle vplivati na odločitev o stvari. Vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru, ko tožeči stranki niso bili predloženi dokazi, na katerih temelji odločba prvostopenjskega organa, ne gre za tak primer. Tožena stranka bi morala zato pomanjkljivosti v postopku na prvi stopnji odpraviti in tožeči stranki v pritožbenem postopku dati možnost, da se izjavi o teh dokazih oziroma odpraviti odločbo prvostopenjskega upravnega organa in mu vrniti zadevo v ponoven postopek. Tožeča stranka je namreč za predložitev teh dokazov v pritožbi v upravnem postopku zaprosila. Brez tako dopolnjenega postopka pa tožena stranka za zavrnitev pritožbe ni imela podlage. Zato je tožena stranka z izdajo odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu tudi po presoji pritožbenega sodišča bistveno kršila določbe postopka glede na določbo 3. odstavka 25. člena ZUS, saj tožeči stranki ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.