Sodba III Ips 44/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Kadar se pravdni stranki sklicujeta na pogodbo, samoupravni sporazum ali kakšen drug dogovor kot pravo, na podlagi katerega naj se reši spor med njima, morata to pravo zatrjevati in dokazati. Zato je zatrjevanje obstoja pogodbe in njene vsebine dejanska trditev, za katere velja v gospodarskih sporih v pritožbenem postopku omejitev po 496a čl. ZPP.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo več zneskov v raznih tujih valutah. Ugotovilo je, da je imelo pravno razmerje med pravdnima strankama značilnosti komisijske pogodbe, na podlagi katere je tožena stranka v svojem imenu in za račun tožeče stranke izvažala blago tožeče stranke. Tožeča stranka ni predložila dokazov o tem, da je tožena stranka prejela plačila od tujih kupcev, niti ni navajala kakšnega drugega dejanskega temelja zahtevka. Sklicevala se ni niti na del credere jamstvo. Zato njen zahtevek ni utemeljen. V pritožbi proti tej sodbi se je tožeča stanka sklicevala na samoupravni sporazum med njo in toženo stranko in navedla, da je tožena stranka prejela plačilo od tujih kupcev. Sodišče druge stopnje pa je njeno pritožbo zavrnilo. Zavzelo je stališče, da spada sklicevanje na pogodbo ali na druge vire internega prava v trditveno breme strank. To velja tudi za samoupravni sporazum, na katerega se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Štelo je, da ima sklicevanje na interno pravo značaj navajanja novih dejstev in novih dokazov, kar je v gospodarskih sporih mogoče le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave (496.a čl. ZPP). Tega tožeča stranka ni storila, zato pritožbeno sodišče pri svojem odločanj ni upoštevalo samoupravnega sporazuma, priloženega pritožbi. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po po l. odst. 385. čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodbi nimata razlogov za stališče, da je bila med strankama sklenjena komisijska pogodba. Zlasti pa izpodbija drugostopno stališče, da je pravno razmerje med strankama urejeno z internim pravom. Pojasnjuje pravno naravo samoupravnega prava in trdi, da samoupravni sporazum ni interno pravo, ampak del samoupravnega prava, ki je bil takrat del veljavnega pravnega sistema. Za nevzdržno šteje stališče, da spada zatrjevanje internega prava v sfero dejanskih trditev. Navaja določbe zakona o združenem delu, ki so opredeljevale razmerja med proizvodnimi in trgovskimi organizacijami. Opozarja tudi na kogentnost samoupravnega prava. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl.