Sodba Ur 6/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Sredstva za prehrano med delom, s katerimi se bremenijo stroški poslovanja, se lahko izplačajo mesečno največ do višine, določene v 39. čl. splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo.

[OBRAZLOŽITEV] Služba družbenega knjigovodstva, Podružnica Maribor je z odločbo št. IV.37/II-165/10-1992 z dne 3.11.1992 naložila tožeči stranki plačilo davkov in prispevkov od osebnih dohodkov za bone, ki jih je izdala svojim delavcem v nasprotju s predpisi. Ugotovila je, da je tožeča stranka v letu 1992 izplačala svojim delavcem bone kot nadomestilo osebnega dohodka v skupnem znesku 16.447.013,40 Sit, od česar je mogoče šteti kot izdatke za prehrano delavcev znesek 6.821.234,40 Sit,na presežek v znesku 9.625.779,00 Sit pa je treba obračunati prispevke in dohodnino. Pritožbo tožeče stranke je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno. Potrdila je ugotovitve in pravno stališče, izraženo v odločbi prve stopnje. Tožeča stranka s tožbo izpodbija to odločbo in predlaga, da jo sodišče odpravi. Navaja, da je izdajala bone za prehrano preko zneskov, dovoljenih s kolektivno pogodbo, zaradi gospodarskih težav, v katerih se je znašla. Navaja, da se preko 70% prodaje v Sloveniji kompenzira, da so obresti na kratkoročne kredite izredno visoke, da je zaradi izgube jugoslovanskih trgov izgubila preko 40% prodaje. Omenja še notranje slabosti in zlom gospodarstva koroške regije. Pojasnjuje svoje ukrepe, s katerimi je izboljšala svoj položaj in navaja, da so doseženi uspehi posledica skrajnega varčevanja, tudi pri osebnih dohodkih. Bone je izdajala, da bi preprečila socialne probleme. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožbe in vstraja pri svoji odločbi. Tožba ni utemeljena. Zakon o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 in prvo tromesečje 1992 (Ur.l. RS 48/90 in 26/91) je v 12 členu določil, da se sredstva za prehrano med delom, s katerimi se bremenijo stroški poslovanja, lahko izplačajo mesečno največ do višini 1.100.00 sit povprečno na delavca, ta znesek pa se lahko povečuje v skladu s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona. Vsebinsko enako določbo ima Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Ur.l.RS št 31/90) v 39. členu. Izpodbijana odločba temelji na teh določbah in upošteva medčasno poviševanje dovoljenih zneskov. Prispevki za socialno varnost so izračunani po zakonu o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Ur.l. Rs št. 48/90 in 14/92), davek od osebnih prejemkov pa po zakonu o dohodnini (Ur.l. RS št. 48/90, 34/91 in 14/92). Razlogi, ki jih navaja tožeča stranka v tožbi, pojasnjujejo težavne okoliščine, v katerih je tožeča stranka skušala zagotoviti delavcem socialno varnost s plačilom bonov namesto denarja. Čeprav je te razloge mogoče razumeti, pa vendar ne predstavljajo utemeljene podlage za neizvajanje zakonov. Sodišče sme presojati izpodbijano odločbo samo glede na njeno zakonitost in pravilnost. V tako začrtanih mejah preizkusa pa sodišče ni našlo razlogov za ugoditev tožbi. Sodba temelji na drugem odst. 42. čl. zakona o upravnih sporih v zvezi z 68. čl. zakona o službi družbenega knjigovodstva.