Sodba I Up 569/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike

Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 67/2001-6 z dne 22.11.2001.

[JEDRO]

Na podržavljenih nepremičninah, na katerih so osebe obdržale pravico

uporabe, je že na podlagi zakona vzpostavljena lastninska pravica.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59.

člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 -

popr. in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne

15.2.2001, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper

odločbo Upravne enote C. z dne 22.11.2000. Z njo je zavrnjena njegova

zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, vl.št. 119 k.o. M. (stara

neveljavna zemljiška knjiga) in sicer v delu, ki ga predstavljajo

danes naslednje zemljiške parcele: del parc. št. 2127/1 - pot v

izmeri 56 m2 ter vodotok v izmeri 46969 m2; parc. št. 1899/4 - njiva

v izmeri 1913 m2; parc. št. 1899/3 - njiva v izmeri 1801 m2; parc.

št. 1899/2 - njiva v izmeri 1916 m2; parc. št. 1899-1 - njiva v

izmeri 837 m2; parc. št. 1898 - travnik v izmeri 386 m2; parc. št.

1896/2 - travnik v izmeri 252 m2; parc. št. 1896/1 - njiva v izmeri

413 m2 in parc. št. 1897 - njiva v izmeri 293 m2.

V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da so bila po ugotovitvah tožene

stranke navedena zemljišča nacionalizirana A.K. po Zakonu o

nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), ki je

predpis iz 3. člena ZDen. Vendar pa A.K. ni mogoče šteti za

denacionalizacijsko upravičenko, ker ji premoženje ob nacionalizaciji

ni bilo dejansko odvzeto, ampak je na njem še naprej obdržala posest

in pravico uporabe vse do svoje smrti dne 2.1.1962. Po njeni smrti so

to zemljišče podedovali njeni otroci, med njimi tudi tožnikova mati

M.P. Pravni nasledniki A.K. so pravico uporabe na nacionaliziranih

zemljiščih obdržali do danes, razen v delu, ki je leta 1983 po

sporazumu z uporabniki in proti odškodnini prešel v uporabo Občine

Celje kot javno dobro.

Sodišče nadalje navaja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da na

parcelah nekdanje vl. št. 119 k.o. M., ki so stavbna zemljišča, nima

pravice uporabe prejšnji lastnik, zato 31. člen ZDen ne more

predstavljati veljavne pravne podlage za vzpostavitev lastninske

pravice na teh zemljiščih. Za pravilno odločitev o stvari je pravno

nepomembno, komu so bile dejansko nepremičnine podržavljene ali

tožnikovemu staremu očetu ali stari materi, glede na to, da je

nesporno dejstvo, da je na zemljišču ostala pravica uporabe in se je

ta z dedovanjem prenesla na sedem dedičev, med drugimi tudi na

tožnikovo mater in so vsi pravni nasledniki na teh zemljiščih

obdržali pravico uporabe, razen v tistem delu, ki so jo sporazumno

proti odškodnini prenesli v uporabo Občini C. Na podlagi Zakona o

lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št.

44/97) so nepremičnine postale lastnina tistih fizičnih oseb, ki

imajo na nepremičnini pravico uporabe ter so z dnem njegove

uveljavitve (25.7.1997) pridobile lastninsko pravico (1.

odstavek 2. člena in 7. člen). Osebe, ki imajo na zemljiščih

pravico uporabe, lahko v zemljiški knjigi lastninsko pravico

vpišejo na podlagi zemljiškoknjižnega predloga, ki ga

izpolnijo in je takse prost.

V pritožbi tožnik navaja, da so bila zemljišča nacionalizirana šele

dve leti po smrti starega očeta M.K., kar je nezakonito. Zahtevek za

denacionalizacijo je bil vložen v letu 1992 in se je reševal devet

let.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnikov stari oče M.K. umrl

24.7.1958, torej pred uveljavitvijo ZNNZ. Zato niso mogla biti

zemljišča njemu podržavljena, kot to trdi tožnik.

Na podlagi pravilnih ugotovitev, da so bila sporna stavbna zemljišča

prejšnji lastnici A.K. podržavljena na podlagi ZNNZ, prejšnja

lastnica pa je na njih obdržala pravico uporabe vse do svoje smrti

(2.1.1962), da so po njeni smrti pravico uporabe podedovali njeni

otroci, med njimi tudi tožnikova mati M.P. in da so pravico uporabe

obdržali, razen v delu, ki je leta 1983 po sporazumu z uporabniki in

proti odškodnini prešel v uporabo Občine C. kot javno dobro, je tudi

po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče, da v ZDen ni

podlage za denacionalizacijo. Na podržavljenih nepremičninah, na

katerih so osebe obdržale pravico uporabe, je že na podlagi Zakona o

lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št.

44/97) vzpostavljena lastninska pravica. Vpis lastninske pravice v

zemljiški knjigi se v teh primerih po uveljavitvi novele tega zakona

(Uradni list RS, št. 59/2000, ZLNDL-A) dne 20.7.2001, opravi po

uradni dolžnosti in je takse prost. Glede tistih nepremičnin, ki so

bile sporazumno in odplačno prenešene na Občino C. (tožnik je o tem

sklenil poravnavo), pa tudi ne gre za način podržavljenja, ki bi bil

podlaga za denacionalizacijo. Prenos pravice uporabe s pravnim poslom

pomeni, da je bila ta pravica že konzumirana.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.