Sodba I Up 770/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 228/2000-10 z dne 19.4.2002.

[JEDRO]

Pri presoji statusa denacionalizacijskega upravičenca je pomembno le podržavljenje; to je odvzem lastninske pravice, ne pa (kasnejši) odvzem iz posesti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožnika, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.4.2000 in je zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za denacionalizacijo zemljišča dela parc. št. 2164 - njiva, površine 1182 m2 k.o. S., ki po sedanjem stanju zajema dele parc. št. 446, 448 in 1949 vse k.o. N.G.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožniku navedena nezazidana stavbna parcela nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) in mu nato polovica parcele vzeta iz posesti na podlagi odločbe z dne 27.10.1961. Organ prve stopnje je zahtevo za denacionalizacijo zavrnil, ker je ugotovil, da je vrednost že izplačane odškodnine dosegla 103,20 % vrednosti odvzetega zemljišča. Tožena stranka pa je na podlagi dejstva, da je bila odločba, s katero je bilo zemljišče tožniku odvzeto iz posesti, izdana po obravnavanju njegovega zaprosila za takšen odvzem, ugotovila, da ne gre za prisilno podržavljenje in da zato ni podana podlaga za denacionalizacijo. Sodišče prve stopnje se z odločitvijo v izpodbijani odločbi ne strinja. Za podržavljenje po določbah ZDen je mišljen tako odvzem lastninske pravice kot odvzem stvari iz posesti. To pa pomeni, da mora tudi odvzem iz posesti temeljiti na predpisu, navedenem v 3. členu ZDen. Prostovoljno dogovorjenega prenosa posesti ni mogoče šteti za prisilno podržavljenje, čeprav je bila odločba formalno sprejeta na podlagi predpisa navedenega v 9. točki 1.

odstavka 3. člena ZDen. Tožena stranka je dejstvo, na katerem temelji njena odločitev, ugotovila, ne da bi tožniku dala možnost, da se o tem dejstvu in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, izjavi. Sam podatek, da je tožnik zaprosil za odvzem iz posesti, še ne zadošča za sklep, da je bil odvzem iz posesti dogovorjen. Tožniku je treba omogočiti, da se izjavi o dejstvah in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (8. člen, 135. člen ZUP/86).

Pritožbo vlaga tožena stranka. Nobenega razloga ni, da bi se morala tožniku dati možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Gre za odločitev na podlagi listine, ki se nahaja v spisu in jo je v postopku predložil sam tožnik. Nerazumljivo je zakaj bi morala tožena stranka tožeči stranki dati še možnost, da se o dejstvih, ki izhajajo iz navedene listine, še posebej izjavil. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožnika zavrne.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu št. 54/2002, sprejelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije glede na določbo 3. člena ZDen odvisno od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti, bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968. Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču), po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci po ZDen.

Glede na navedeno je v zadevi pri presoji statusa tožnika kot denacionalizacijskega upravičenca pomembno le podržavljenje, to je odvzem lastinske pravice, ne pa tudi nadaljnji potek zadeve. Zato in upoštevaje dejansko stanje konkretnega primera, opisano v odločbi tožene stranke in v izpodbijani sodbi, pomeni, da je odločba tožene stranke nezakonita. Vendar ne zaradi razlogov, ki jih v izpodbijani sodbi navaja sodišče prve stopnje, temveč zato, ker je bilo iz navedenih razlogov napačno uporabljeno materialno pravo. Zato pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na odločitev, sprejeto na podlagi napačne uporabe materialnega prava, pritožbeno sodišče ni posebej presojalo.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka o zadevi ponovno odločiti, pri tem pa upoštevati razloge in stališče, razvidno iz te sodbe.