Sklep II Ips 515/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

V tožbi navedena vrednost spornega predmeta je le enaka vrednosti iz 3. odst. 382. čl. ZPP in je ne presega. Zato revizija ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom, da sta neveljavna dogovor o prodaji groba in najemna pogodba za grob na pokopališču ..., oddelek III, vrsta 3, številka 3, ter da mora prvotožena stranka podpisati najemno pogodbo s tožnico. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti prvotoženi stranki v znesku 6.600 SIT, drugotoženi stranki pa v znesku 900 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe ZPP s tem, da glavne obravnave ni preložilo, čeprav je zaradi bolezni tožnice za preložitev obstajal upravičen razlog. Tudi vseh dokazov glede katerih je bil sprejet dokazni sklep, ni izvedlo. Določbe ZOR so zmotno uporabljene, saj v obravnavanem primeru ne gre za izpodbojno ampak za nično pogodbo. Prvotožena stranka je pravico do najema groba prodala dvakrat. To pa je v nasprotju z moralo. Stališče sodišča druge stopnje, da tožeča stranka v tej pravdni zadevi ni aktivno legitimirana, pa je protispisno. Tožeča stranka pogodbe o najemu groba res ni sklenila, je pa plačevala najemnino, kar potrjujejo tudi listinski dokazi. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi zato, ker sodišči nista uporabili določb zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter urejanju pokopališč. Reviziji naj se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki na revizijo nista odgovorili in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.

Revizija ni dovoljena.

Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (1. odstavek 400. člena ZPP). Za tak sklep v obravnavanem primeru gre. Vendar pa po določbi 2. odstavka 400. člena ZPP revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan ni dovoljena v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo. Odgovor na vprašanje, ali bi bila v obravnavanem primeru dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo, pa je potrebno v obravnavanem primeru poiskati v 382. členu ZPP. Ta v 3. odstavku določa, da revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne dajatve, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Tožeča stranka je vložila tožbo dne 25.9.1990, v njej pa je navedla tudi vrednost spornega predmeta in sicer 8.000 dinarjev (sedaj SIT - 8. člen zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 17/91-I). V 382. členu ZPP pa je bilo v času vložitve tožbe določeno, da znaša znesek, ki ga mora vrednost spornega predmeta presegati, 8.000 dinarjev (sedaj SIT) - 1. člen zakona o spremembah zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 20/90. V tožbi navedena vrednost spornega predmeta je tedaj v obravnavanem primeru le enaka vrednosti iz 3. odstavka 382. člena ZPP, je pa ne presega. Zato revizija ni dovoljena in jo je bilo potrebno zavreči (392. člen ZPP, v zvezi s 4. odst. 400. člena ZPP).